Najmlajši duhovnik na Štajerskem
Oče Vinzenz Schager vodi župnije Gröbming, Öblarn, St. Martin in Kleinsölk. Z 32 leti ni le najmlajši duhovnik v okrožju Liezen, ampak tudi na celotnem Štajerskem.
„Preden sem se preselil, je bilo vse to staro rožnato,“ pravi oče Vinzenz in pokaže na zdaj bele stene svoje pisarne. Da jih je sploh lahko pobarval, je bilo treba pridobiti dovoljenje Zveznega urada za spomenike. V Gröbmingu namreč domuje ena najstarejših župnij na avstrijskem Štajerskem, zato tudi stavbe segajo v zgodovinske čase. Od septembra lani župnijo vodi oče Vinzenz, ki je nasledil očeta Andreasa Scheuchenpfluga. Tako kot oče Vinzenz je tudi on benediktinski menih iz opatije Admont.
Podpirajte z vsemi močmi...
Kljub visoki starosti želi oče Andreas z vsemi močmi podpirati svojega naslednika, zato bo še naprej živel v župnišču v Gröbmingu. Na vprašanje, kaj naj se nadaljuje po starem in kaj naj v prihodnje nosi njegov podpis, oče Vinzenz odgovarja: „Sem človek, ki najprej vse skrbno pregleda in preveri, preden kaj spremeni.“ Tako namerava ravnati tudi pri prevzemu župnije. Kljub tej osnovni drži je že takoj na začetku svojega mandata prekinil staro tradicijo: trgatev. Ta je bil namreč lani prvič prestavljen. Okoliščina, ki je bila zgolj „posledica nesrečnega naključja“, pojasnjuje oče Vinzenz, saj je v Gröbmingu v istem času potekal drug festival. Na srečo ni bilo nobene slabe krvi: „Ljudje so me v svoji skupnosti sprejeli izredno prijazno in z odprtim srcem,“ poudarja novi gröbmingski župnik.
Izpoved doživlja preporod
Župnija Gröbming je že skoraj devet let del pastoralnega območja doline Zgornji Enns. To obsega 11 župnij, za katere zdaj skrbita vodja pastoralnega območja pater Andreas Lechner in 32-letni benediktinski menih. Poleg Gröbminga je oče Vincent odgovoren tudi za župnije Öblarn, St. Martin in Kleinsölk. V vsako od teh župnij želi prinesti predvsem čas. Čim pogosteje ga je mogoče najti na kraju samem tudi zunaj maš, „tako da lahko ljudje preprosto pridejo k meni in se z mano osebno pogovorijo“, kot pravi oče Vinzenz. To je ponudba, ki jo vsekakor sprejmejo. Poleg pogovorov z duhovnikom je povpraševanje tudi po spovedi, zlasti med mlajšimi, starimi od 12 do 30 let. Oče Vinzenz razlog za to vidi predvsem v pomanjkanju zasebnosti zaradi družbenih omrežij: „Generacija, ki odrašča pregledno, zelo dobro premisli, komu se bo zaupala. Ker je strah pred tem, da bi bili javno izpostavljeni, res zelo velik. Izpoved po drugi strani zagotavlja zaupnost druge osebe. Kar je tam izrečeno, ostane zasebno in ne pride v javnost.“
Karierne želje od zgodnjega otroštva
Tudi sam oče Vincenc, star 32 let, spada v mlajšo generacijo. Odraščal je v okrožju Göss v Leobnu, maturo pa je opravil v Gradcu. Vendar je željo, da bi postal duhovnik, začutil že veliko prej: „Menda sem o tem govoril že v vrtcu,“ v smehu pove oče Vinzenz. Zato ni presenetljivo, da je bil kmalu zatem vključen v župnijo Göss kot ministrant. Naslednji velik korak je sledil pri 20 letih: vstop v samostan. Vendar to sprva ni bilo povezano z nikakršnimi obveznostmi, ampak „mi je šlo preprosto za to, da bi pokazal, ali bi mi življenje duhovnika ustrezalo,“ pojasnjuje. Starši so ga spremljali v Admont, ker je „predvsem mama želela videti, kako in kje živim. Ali imam svetlo sobo ali moram živeti v temni sobi,“ z nasmehom pripomni oče Vinzenz. Kljub edinstvenemu ambientu pa niso bile s svetlobo preplavljene sobe samostana tiste, ki so očeta Vincenza prepričale, da je ostal. „Samostan je kraj, kjer čutim prihodnost in napredek,“ pravi, ko opisuje vzdušje v samostanu. Manj kot leto dni po vselitvi je bil že oblečen v benediktinski habit. Februarja 2016 je opravil začasni redovniški poklic in začel študirati teologijo v Salzburgu. Februarja 2019 je opravil večni poklic in bil le dve leti pozneje posvečen v duhovnika. Na vprašanje, ali je kljub odločnosti kdaj podvomil o svoji poklicni izbiri, odgovarja: „Seveda so faze, ko stvari ne gredo najbolje. Toda nikoli nisem dvomil o svoji odločitvi.“
Vedno si duhovnik
Oče Vinzenz izhaja iz katoliške družine, vendar „moji starši niso bili nikoli v cerkvi. Dolgo sta vodila gostilno, zato ob nedeljah ni bilo in ni časa za kaj drugega,“ pravi. Odkar je prevzel službo duhovnika, je tudi zanj nedelja naporen dan. Ali ima kdaj prost dan? „Seveda, nikoli ni dneva, ko ne bi bil duhovnik. Če se za to odločiš, je vse tvoje življenje organizirano okoli tega,“ pravi in opiše zabrisano mejo med poklicnim in zasebnim življenjem. Kljub temu se trudi, da ob ponedeljkih ne bi bilo sestankov, da bi lahko preživel čas z družino in prijatelji. Ob večerih telovadi v telovadnici, bere knjigo ali pa „sedim na kavču v trenirki in kapuci ter gledam serije, tako kot vsi drugi,“ pravi oče Vincent in opiše svoje prostočasne dejavnosti.
Otipljiva Božja bližina
Njegove duhovniške dolžnosti vključujejo tudi sodelovanje v lokalnih šolah. Oče Vinzenz je tri leta poučeval na opatijski gimnaziji v Admontu, pred kratkim pa je začel poučevati verouk na osnovni šoli v St. „Otroke želim seznaniti z zakramenti in jim tudi razložiti, zakaj praznujemo določene cerkvene praznike,“ pravi duhovnik o vsebini svojih ur. Vendar pa mu ni pomembno le ozadje, temveč tudi organizacija cerkvenih praznikov, saj pravi: „Liturgiji pripisujem velik pomen.“ Navsezadnje je trdno prepričan, da skrbnost, s katero so izgovorjene besede in izvedene geste, naredi razliko. Kajti s slovesnim obhajanjem svete maše je mogoče Boga narediti otipljivega, okrepiti skupnost in črpati moč za vsakdanje življenje, pravi pater Vincent, za katerega je ena najpomembnejših nalog povezovanje ljudi z Bogom in drug z drugim, kot pravi.
