Admirabile signum - Čudovito znamenje
Apostolsko pismo Admirabile signum Svetega očeta papeža Frančiška o pomenu in vrednosti jaslic
1) Čudežno znamenje jaslic, ki je tako pri srcu krščanskemu ljudstvu, nikoli ne preneha vzbujati čudenja in začudenja. Prikazati dogodek Jezusovega rojstva pomeni s preprostostjo in veseljem oznanjati skrivnost utelešenja Božjega Sina. Jaslice so resnično kot živi evangelij, ki se pojavi na straneh Svetega pisma. Ko razmišljamo o božičnem prizoru, smo povabljeni, da se podamo na duhovno potovanje in se pustimo pritegniti ponižnosti tistega, ki je postal človek, da bi se srečal z vsakim človekom. In odkrijemo, da nas tako zelo ljubi, da se združi z nami, da bi se tudi mi lahko združili z njim.
S tem pismom želim podpreti lepo tradicijo postavljanja jaslic v naših družinah v dneh pred božičem, pa tudi dober običaj, da jih postavljamo na delovnih mestih, v šolah, bolnišnicah, zaporih, na javnih mestih itd. Z resnično ustvarjalno iznajdljivostjo iz najrazličnejših materialov nastanejo majhne mojstrovine, ki so zelo lepe na pogled. Že kot otrok v to zrasteš, ko ti oče in mati skupaj s starimi starši posredujejo ta veseli običaj, ki se opira na bogato ljudsko pobožnost. Upam, da ta tradicija ne bo nikoli izginila; nasprotno, upam, da jo bo mogoče ponovno odkriti in oživiti v krajih, kjer je ne izvajajo več.
2) Izvor jaslic je mogoče iskati v nekaterih podrobnostih Jezusovega rojstva v Betlehemu, opisanih v evangelijih. Evangelist Luka preprosto pravi: Marija je "rodila svojega sina, prvorojenca. Zavila ga je v plenice in ga položila v jasli, ker v gostilni ni bilo prostora" (2,7). Jezus je položen v jasli (latinsko praesepium), po katerih so jaslice dobile svoje ime.
Ob prihodu na ta svet Božji Sin najde prostor, kjer živali jedo svojo hrano. Seno postane prvo počivališče tistega, ki se bo razodel kot "kruh, ki je prišel z neba" (Jn 6,41). Sveti Avguštin se je tako kot drugi cerkveni očetje skliceval na to simboliko, ko je zapisal: "Ležal je v jaslih in postal naša hrana" (Sermo 189.4). Pravzaprav jaslice vsebujejo več skrivnosti Jezusovega življenja in jih približujejo našemu vsakdanjemu življenju.
Pa pojdimo naravnost k izvoru posteljice, kot jo poznamo. V duhu potujemo v Greccio v dolini Rieti; tam je bival sveti Frančišek, ko je verjetno prišel iz Rima, kjer je 29. novembra 1223 od papeža Honorija III. prejel potrditev svojega verskega reda. Po potovanju v Sveto deželo so ga tamkajšnje jame na poseben način spominjale na betlehemsko pokrajino, mogoče pa je, da so na Poverello iz Assisija v Rimu naredili vtis tudi mozaiki v baziliki Santa Maria Maggiore, ki prikazujejo Jezusovo rojstvo in se nahajajo v neposredni bližini kraja, v katerem so po starodavnem izročilu shranjeni deli Jezusovih jaslic.
Frančiškovi viri podrobno opisujejo, kaj se je zgodilo v Grecciu. Petnajst dni pred božičem je Frančišek poklical k sebi domačina po imenu Janez in ga prosil, naj mu pomaga uresničiti željo: "Rad bi se spominjal tistega otroka, ki se je rodil v Betlehemu, in rad bi na lastne oči čim bolj otipljivo videl grenko stisko, ki jo je trpel kot majhen otrok, ko so ga položili v jasli z volom in oslom ter ga namestili na seno."[1] Takoj ko je slišal to prošnjo, se je zvesti prijatelj odpravil, da bi na določenem kraju pripravil vse potrebno v skladu s svetnikovimi željami. 25. decembra je v Greccio prišlo veliko bratov z različnih območij, pa tudi moški in ženske z okoliških kmetij so prišli s cvetjem in baklami, da bi osvetlili to sveto noč. Ko je Frančišek prišel, je našel jasli s senom, volom in oslom. Pogled na božični prizor je ljudi, ki so hiteli tja, napolnil z neizrekljivim veseljem, ki ga še nikoli prej niso doživeli. Duhovnik je nato nad jaslicami slovesno obhajal evharistijo in tako vizualiziral povezavo med utelešenjem Božjega Sina in evharistijo. Ob tej priložnosti v Grecciu niso uporabili nobenih figur: navzoči so sami upodobili in doživeli prizor iz jaslic[2].
Tako se je rodila naša tradicija, ko so se vsi zbrali okoli grote, polni veselja in brez razdalje med dogodkom, ki se je odvijal, in tistimi, ki so postali udeleženci te skrivnosti.
Prvi Frančiškov življenjepisec Tomaž iz Celana se spominja, da je poleg preprostega in ganljivega prizora tiste noči prišlo tudi do čudežnega videnja: eden od navzočih je v jaslih videl samega Jezusa, ki je ležal v postelji. Na božič leta 1223 so se vsi "vrnili domov v blaženem veselju"[3].
3. s preprostostjo tega znamenja je sveti Frančišek opravil veliko delo evangelizacije. Njegov nauk je prodrl v srca kristjanov in še danes ostaja pristen način, kako na preprost način predstaviti lepoto naše vere. Poleg tega že sama lokacija prvih jaslic izraža in vzbuja te občutke. Greccio postane zatočišče za dušo, ki se skrije na skalo, da bi se prepustila tišini.
Zakaj nas otroška posteljica tako vznemirja in navdušuje? Predvsem zato, ker razkriva Božjo nežnost. On, Stvarnik vesolja, se spusti k nam. Dar življenja, ki je za nas vedno skrivnost, nas še bolj očara, ko se zavemo, da je on, ki se je rodil iz Marije, vir in podpora vsega življenja. V Jezusu nam je Oče podaril brata, ki nas pride iskat, ko smo zmedeni in izgubimo smer; zvestega prijatelja, ki nam je vedno blizu; podaril nam je svojega Sina, ki nam odpušča in nas odrešuje vseh grehov.
Postavitev jaslic v naših domovih nam pomaga podoživeti zgodbo, ki se je zgodila v Betlehemu. Seveda pa evangeliji vedno ostajajo vir, ki nam omogoča, da se seznanimo s tem dogodkom in o njem premišljujemo. Pa vendar nam jaslice pomagajo, da si prizore predstavljamo; vzbujajo našo naklonjenost in nas vabijo, da se čutimo udeležene v zgodbi o odrešenju in doživljamo ta dogodek, ki je živ in aktualen v najrazličnejših zgodovinskih in kulturnih kontekstih.
Jaslice, ki izvirajo iz frančiškanskega izročila, na poseben način vabijo k "občutenju" in "dotikanju" revščine, ki jo je Božji Sin izbral zase, ko je postal človek. Tako je posredno tudi poziv, naj mu sledimo na poti ponižnosti, revščine in razdajanja, ki vodi od jaslic v Betlehemu do križa. To je poziv, naj ga srečamo v najbolj potrebnih bratih in sestrah ter mu služimo v usmiljenju (prim. Mt 25,31-46).
4 Zdaj bi rad pregledal različna znamenja jaslic in poudaril pomen, ki ga vsebujejo. Pri njihovi postavitvi začnemo z ozadjem zvezdnatega neba v temi in tišini noči. Tega ne počnemo le zaradi zvestobe evangeljskim pripovedim, ampak tudi zaradi pomena, ki je neločljivo povezan s tem prizoriščem. Pomislimo, kako pogosto noč obdaja naše življenje. Zdaj, tudi v takih trenutkih, nas Bog ne pusti same, ampak pride k nam, da bi nam odgovoril na ključna vprašanja o smislu našega obstoja: Kdo sem? Od kod prihajam? Zakaj sem se rodil v tem času? Zakaj ljubim? Zakaj trpim? Zakaj bom umrl? Da bi odgovoril na ta vprašanja, je Bog postal človek. Njegova bližina prinaša svetlobo v temo in razsvetljuje vse, ki hodijo skozi temo trpljenja (prim. Lk 1,79).
Omembe vredne so tudi druge strukture, ki so del posteljice in pogosto predstavljajo ruševine starih hiš in palač, ki v nekaterih primerih nadomestijo Betlehemsko votlino in postanejo dom Svete družine. Zdi se, da te ruševine izvirajo iz Legende aurea dominikanca Jacobusa de Voragine (13. stoletje). Ta govori o poganski legendi, po kateri naj bi se tempelj miru v Rimu zrušil, če bi devica rodila otroka. Te ruševine so predvsem vidno znamenje padlega človeštva, vsega, kar propade, kar je pokvarjeno in usahlo. Ta prizor torej pomeni, da je Jezus novost sredi starega sveta in da je prišel ozdravit in obnovit, da bi našemu življenju in svetu povrnil prvotni sijaj.
5 Kakšno veselje nas mora napolniti, ko jaslice okrasimo z gorami, potoki, ovcami in pastirji! Na ta način se spominjamo, da - kot so obljubili preroki - vse stvarstvo sodeluje pri prazniku Mesijevega prihoda. Angeli in zvezda so znamenja, da smo tudi mi poklicani, da se odpravimo k jaslicam in se poklonimo Gospodu.
"Pojdimo v Betlehem pogledat dogodek, ki nam ga je Gospod oznanil" (Lk 2,15), rečejo pastirji po angelovem oznanilu. Ta pripoved v svoji preprostosti vsebuje zelo lepo sporočilo in nauk za nas. Za razliko od mnogih ljudi, ki imajo v mislih tisoč drugih stvari, pastirji postanejo prve priče bistvenega, namreč daru odrešenja. Najponižnejši in najrevnejši so sposobni sprejeti dogodek utelešenja. Pastirji odgovorijo Bogu, ki se jim približa v otroku Jezusu, tako, da se odpravijo k njemu in tako pride do srečanja ljubezni in hvaležnega začudenja. Prav to srečanje med Bogom in njegovimi otroki v Jezusu oživlja našo vero in ji daje edinstveno lepoto, ki na poseben način zasije v jaslicah.
6 V jaslice običajno postavimo tudi številne simbolične figure, zlasti berače in ljudi, ki ne poznajo drugega bogastva kot bogastvo srca. Tudi oni imajo vso pravico, da stojijo ob Jezuščku, ne da bi bili izločeni ali postavljeni stran od zibelke. Zasnovana je tako, da jih revni okoli njih sploh ne motijo. Nasprotno, prav revnim je ta skrivnost naklonjena in pogosto so prav oni tisti, ki najbolje prepoznajo Božjo navzočnost med nami.
Ubogi in preprosti v jaslih nas opominjajo, da Bog postane človek za tiste, ki najbolj potrebujejo njegovo ljubezen in prosijo za njegovo navzočnost. Jezus, "prijazen in ponižnega srca" (Mt 11,29), se je rodil reven in živel preprosto življenje, da bi nas naučil razumeti bistvene stvari in živeti v skladu z njimi. Jaslice so jasno sporočilo, da se ne smemo pustiti preslepiti bogastvu in številnim minljivim ponudbam sreče. Herodova palača stoji v ozadju, zaprta in gluha za dobro novico. Z rojstvom v jaslih Bog sam začne edino pravo revolucijo, ki daje upanje in dostojanstvo odrinjenim in marginaliziranim: revolucijo ljubezni, revolucijo nežnosti. Iz jasli Jezus z nežno močjo oznanja poziv k delitvi z najmanjšimi kot pot k bolj humanemu in solidarnemu svetu, v katerem nihče ni izključen in odrinjen na rob.
Otroci, pa tudi odrasli, v jaslice pogosto radi dodajajo druge figure, za katere se zdi, da nimajo nobene zveze z evangelijskimi pripovedmi. Vendar želi takšna iznajdljivost izraziti, da je v tem svetu, ki ga je prenovil Jezus, prostora za vse, kar je človeško, in za vsako bitje. Od pastirja do kovača, od peka do glasbenikov, od žensk, ki nosijo vrče z vodo, do otrok, ki se igrajo ... Vse to simbolizira svetost vsakdanjega življenja, veselje do vsakdanjih stvari na nenavaden način, ko Jezus z nami deli svoje božansko življenje.
7 Jaslice nas postopoma pripeljejo do votline, kjer sta Marija in Jožef. Marija je mati, ki gleda svojega otroka in ga kaže tistim, ki ga pridejo obiskat. Njen lik nas spominja na veliko skrivnost, v katero je bilo to dekle vpleteno, ko je Bog potrkal na vrata njenega brezmadežnega srca. Na angelovo sporočilo, ki jo je prosil, naj postane Božja mati, se je Marija odzvala s popolno in brezpogojno poslušnostjo. Njene besede: "Glej, Gospodova služabnica sem; naj se mi zgodi po tvoji besedi" (Lk 1,38) so za vse nas pričevanje, kako se lahko v veri predamo Božji volji. S tem "da" je Marija postala mati Božjega Sina. Njeno devištvo ni bilo izgubljeno, ampak je bilo po zaslugi Sina posvečeno. V njej vidimo Božjo Mater, ki svojega Sina ne zadržuje samo zase, ampak vse vabi, naj sledijo njegovi besedi in jo uresničujejo (prim. Jn 2,5).
Sveti Jožef stoji ob Mariji v drži, ki varuje otroka in njegovo mater. Običajno je upodobljen s palico v roki, včasih drži tudi svetilko. Sveti Jožef ima v življenju Jezusa in Marije zelo pomembno vlogo. Je zaščitnik, ki se nikoli ne naveliča skrbeti za svojo družino. Ko ga Bog opozori na Herodovo nevarnost, se brez oklevanja odpravi na pot in se izseli v Egipt (prim. Mt 2,13-15). In ko nevarnost mine, pripelje družino nazaj v Nazaret, kjer bo prvi vzgojitelj otroka in odraščajočega Jezusa. Jožef je v svojem srcu nosil veliko skrivnost, ki je obdajala Jezusa in Marijo, njegovo zaročenko, ter se kot pravičen mož vedno zaupal Božji volji in jo uresničeval.
8 Ko ob božiču postavimo figuro dojenčka Jezusa v jaslice, začne tako rekoč utripati srce jaslic. Bog se na ta način pokaže v otroku, da ga lahko objamemo. V svoji šibkosti in krhkosti skriva svojo vseustvarjajočo in spreminjajočo moč. Zdi se nemogoče, a je tako: V Jezusu je bil Bog otrok in v tej obliki je želel razkriti veličino svoje ljubezni, ki se kaže v nasmehu in ko vsem iztegne roke.
Rojstvo otroka v nas prebudi veselje in čudenje, saj nas sooči z veliko skrivnostjo življenja. Ko vidimo, kako se mlademu paru ob pogledu na novorojenega otroka zasvetijo oči, razumemo občutke Marije in Jožefa, ki sta ob pogledu na otroka Jezusa zaznala Božjo navzočnost v svojem življenju.
"Pojavilo se je življenje" (1 Jn 1,2): Tako apostol Janez povzame skrivnost utelešenja. Jaslice nam omogočajo, da vidimo in se dotaknemo tega edinstvenega in izjemnega dogodka, ki je spremenil tok zgodovine in postal tudi izhodišče za našo kronologijo let pred Kristusovim rojstvom in po njem.
Na neki način nas Božje vedenje osupne, saj se zdi nemogoče, da bi se odpovedal svoji slavi, da bi postal človek kot mi. Kakšno presenečenje je videti, kako Bog sprejema naše vedenje: Spi, pije materino mleko, joka in se igra kot vsi otroci! Kot vedno je Bog neverjeten, nepredvidljiv in nenehno presega naše kategorije. Otroška posteljica nam tako kaže Boga, kot je prišel na svet, in nas izziva k razmisleku o naših življenjih, ki so sprejeta v Božje življenje; vabi nas, naj postanemo njegovi učenci, če hočemo doseči končni smisel življenja.
9 Ko se bliža praznik Gospodovega razodetja, postavijo k jaslicam figure modrecev. Ko so ti modri in bogati možje z Vzhoda zagledali vzhajajočo zvezdo, so se odpravili v Betlehem, da bi se srečali z Jezusom in mu podarili zlato, kadilo in miro. Ti darovi imajo tudi alegorični pomen: z zlatom počastijo Jezusovo kraljevstvo, z dišavnicami njegovo božanskost, z miro pa njegovo sveto človeškost, ki naj bi ji bila dana smrt in pokop.
Ko gledamo ta del jaslic, smo povabljeni k razmisleku o odgovornosti, ki jo ima vsak kristjan pri širjenju evangelija. Vsak od nas postane prinašalec dobre novice vsem, ki jih srečamo, ko s konkretnimi dejanji usmiljenja pričujemo o veselju ob srečanju z Jezusom in njegovo ljubeznijo.
Magi učijo, da je mogoče priti od daleč, da bi dosegli Kristusa. To so bogataši, modri tujci, željni neskončnosti, ki se odpravijo na dolgo in nevarno pot, ki jih pripelje v Betlehem (prim. Mt 2,1-12). Ob pogledu na kraljevsko dete jih napolni veliko veselje. Ne užalijo se zaradi revne okolice; ne oklevajo, da bi pokleknili in se mu poklonili. Ko stojijo pred njim, se zavedajo, da Bog, ki z neskončno modrostjo ureja tek zvezd, usmerja tudi tok zgodovine, tako da ponižuje mogočne in povzdiguje ponižne. O tem presenetljivem srečanju z Mesijo bodo zagotovo pripovedovali tudi po vrnitvi v domovino. To je bil začetek potovanja evangelija k poganskim narodom.
10. pred otroško posteljico se v mislih radi vračamo v otroštvo, ko smo nestrpno čakali na čas, ko bomo postavili posteljico. Zaradi teh spominov se vedno znova zavedamo velikega daru, ki smo ga prejeli s posredovanjem vere. Hkrati nas spomnijo na našo veselo dolžnost, da to isto izkušnjo delimo s svojimi otroki in vnuki. Ni pomembno, kako postavite jaslice; lahko so vedno enake ali vsako leto drugačne - pomembno je, da govorijo o našem življenju. Kjer koli in v kakršni koli obliki nam jaslice pripovedujejo o Božji ljubezni, o Bogu, ki je postal otrok, da bi nam povedal, kako blizu je vsakemu človeku, ne glede na to, v kakšnem položaju se nahaja.
Dragi bratje in sestre, jaslice so del lepega in zahtevnega procesa prenašanja vere. Že od otroštva nas v vseh starostnih obdobjih vzgaja, da kontempliramo Jezusa, da čutimo Božjo ljubezen do nas, da čutimo in verjamemo, da je Bog z nami in mi z njim ter da smo zaradi tega otroka, Božjega Sina in Device Marije, vsi otroci ter bratje in sestre. In da bi začutili, da je prav v tem sreča. V šoli svetega Frančiška odprimo svoja srca tej preprosti milosti; dovolimo, da iz našega začudenja nastane ponižna molitev: naša "hvala" Bogu, ki je hotel z nami deliti vse, da nas nikoli ne bi pustil same.
FRANCISCUS
Dano v Grecciu, v svetišču jaslic, 1. decembra 2019
