Kateheza papeža Benedikta XVI. o liku svetega Benedikta iz Nursije na splošni avdienci 9. aprila 2008 na Trgu svetega Petra
Dragi bratje in sestre!
Danes bi rad govoril o svetem Benediktu, ustanovitelju zahodnega samostanstva in zavetniku mojega pontifikata. Začel bom z besedami svetega Gregorja Velikega, ki o svetem Benediktu piše: "Ne le, da so številni čudeži Božjega moža zasloveli v svetu, ampak je tudi beseda njegovega nauka močno zasijala" (Dial. II, 36). Veliki papež je te besede napisal leta 592; sveti menih je umrl šele 50 let prej in je bil še vedno živ v spominu ljudi in predvsem v cvetočem redu, ki ga je ustanovil.
Življenje in delo svetega Benedikta iz Nursije sta imela temeljni vpliv na razvoj evropske civilizacije in kulture. Najpomembnejši vir o njegovem življenju je druga knjiga Dialogov svetega Gregorja Velikega. To ni življenjepis v klasičnem smislu. V skladu z idejami svojega časa je želel na primeru konkretne osebe - svetega Benedikta - pojasniti vzpon na vrhove kontemplacije, ki ga lahko uresniči vsakdo, ki se preda Bogu. Tako nam je dal model človeškega življenja kot vzpona na vrh popolnosti. Gregor Veliki v tej knjigi dialogov poroča tudi o številnih čudežih, ki jih je svetnik storil, in tudi tu ne želi zgolj pripovedovati o nečem izjemnem, temveč pokazati, kako Bog posega v konkretne situacije človeškega življenja na način, ki ga opominja, pomaga in tudi kaznuje. Želi pokazati, da Bog ni oddaljena hipoteza, postavljena na začetek sveta, ampak da je navzoč v življenju človeka, vsakega človeka.
To perspektivo "biografa" je mogoče razložiti tudi v luči splošnega konteksta njegovega časa: med 5. in 6. stoletjem je svet pretresala strašna kriza vrednot in institucij, ki so jo povzročili propad rimskega cesarstva, vdori novih ljudstev in upad morale. Z idejo svetega Benedikta kot "svetleče zvezde" je Gregor želel pokazati pot iz "temne noči zgodovine" v teh strašnih razmerah, prav tu, v tem mestu Rimu (prim. Janez Pavel II, Insegnamenti, II/1, 1979, str. 1158). Dejansko se je svetnikovo delo in na poseben način njegovo Pravilo izkazalo za nosilca pravega duhovnega kvasa, ki je spremenil tok stoletij daleč prek meja njegove domovine in njegovega časa ter obraz Evrope, saj je po propadu politične enotnosti, ki jo je ustvarilo rimsko cesarstvo, prinesel novo duhovno in kulturno enotnost, enotnost krščanske vere, ki je skupna narodom te celine. Tako je nastala stvarnost, ki ji pravimo Evropa.
Rojstvo svetega Benedikta je datirano okoli leta 480. Po besedah svetega Gregorja je prišel "ex provincia Nursiae" - iz pokrajine Nursia. Njegovi bogati starši so ga poslali na študij v Rim. Vendar v večnem mestu ni ostal dolgo. Gregor ponuja povsem verodostojno razlago, da je bil mladi Benedikt zgrožen nad nemoralnim načinom življenja mnogih svojih sošolcev in ni hotel postati žrtev njihovih napak. Želel je ugajati samo Bogu: "soli Deo placere desiderans" (II Dial., Prol 1). Zato je Benedikt zapustil Rim še pred koncem študija in se umaknil v samoto gora vzhodno od Rima. Po začetnem bivanju v vasi Effide (danes Affile), kjer se je za nekaj časa pridružil "verski skupnosti" menihov, je postal puščavnik v bližnjem Subiacu. Tam je tri leta živel v popolni samoti v votlini, ki je od zgodnjega srednjega veka "srce" benediktinskega samostana, imenovanega "Sacro Speco". Čas v Subiacu, čas samote z Bogom, je bil za Benedikta čas zorenja. Tam je moral prestati in premagati tri osnovne skušnjave vsakega človeka: skušnjavo samopotrjevanja in želje, da bi sebe postavil v središče, skušnjavo čutnosti in končno skušnjavo jeze in maščevanja. Benedikt je bil prepričan, da bo šele potem, ko bo premagal te skušnjave, lahko govoril drugim na način, ki bo koristen za njihove potrebe. Ko se je pomiril s svojo dušo, je lahko popolnoma obvladal instinkte ega, da bi bil mirovnik za ljudi okoli sebe. Šele takrat se je odločil, da bo ustanovil svoje prve samostane v dolini Anio blizu Subiaca.
Leta 529 je zapustil Subiaco in se naselil v Montecassinu. Nekateri to razlagajo kot beg pred spletkami zavistnega lokalnega cerkvenega delavca. Vendar se je ta razlaga izkazala za neprepričljivo, saj nenadna smrt slednjega ni spodbudila Benedikta k vrnitvi (II Dial. 8). V resnici je bil v to odločitev prisiljen, ker je vstopil v novo fazo svojega notranjega zorenja in meniške izkušnje. Po Gregorju Velikem dobi odhod iz oddaljene doline Anio na Monte Cassio - hrib, ki dominira nad širno okoliško ravnico in je zato viden od daleč - simbolično obliko: samostansko življenje v samoti ima svoj smisel obstoja, vendar ima samostan tudi javni namen v življenju Cerkve in družbe, omogočiti mora vidnost vere kot življenjske sile. Ko je Benedikt 21. marca 547 končal svoje zemeljsko življenje, je s svojim Pravilom in benediktinsko družino, ki jo je ustanovil, za seboj res pustil dediščino, ki je bila plodna skozi stoletja in je še danes.
V drugi knjigi Dialogov Gregor razlaga, kako je bilo življenje svetega Benedikta potopljeno v ozračje molitve, ki je bila temelj njegovega celotnega bivanja. Brez molitve ni izkušnje Boga. Benediktova duhovnost pa ni bila notranjost, ki bi bila zunaj resničnosti. V nemiru in zmedi svojega časa je živel pod Božjim pogledom in tako nikoli ni izgubil izpred oči dolžnosti vsakdanjega življenja in ljudi z njihovimi konkretnimi potrebami. S pogledom na Boga je razumel resničnost človeka in njegovo poslanstvo. V svojem Pravilu opredeljuje samostansko življenje kot "šolo za služenje Gospodu" (Prol. 45) in od svojih menihov zahteva, da "ničesar ne smejo imeti raje kot bogoslužje (to je Officium Divinum [Sveto bogoslužje] in liturgijo ur)" (43,3). Vendar poudarja, da je molitev najprej in predvsem poslušanje (Prol. 9-11), ki se mora nato prevesti v konkretno delovanje. "Po vseh teh besedah Gospod od nas pričakuje, da bomo vsak dan z dejanji odgovorili na njegove božje opomine," pravi (Prol. 35). Tako menihovo življenje postane plodna simbioza med delovanjem in kontemplacijo, "da bi bil v vsem poveličan Bog" (57,9). V nasprotju z lahkotnim in egocentričnim samouresničevanjem, ki ga danes pogosto hvalijo, je prva in nepogrešljiva naloga Benediktovega učenca iskreno iskanje Boga (58,7) na poti, ki jo je začrtal ponižni in poslušni Kristus (5,13), čigar ljubezni je treba dati prednost pred ničemer (4,21; 72,11), in prav na ta način, v služenju drugim, postane človek služenja in miru. V izvajanju poslušnosti, ki se uresničuje z vero, ki jo oživlja ljubezen (5,2), menih osvoji ponižnost, ki ji Pravilo namenja celo poglavje (7). Na ta način človek postaja vedno bolj podoben Kristusu in doseže resnično samouresničitev kot bitje, ustvarjeno po Božji podobi in podobnosti.
Učenčevo poslušnost mora spremljati modrost opata, ki v samostanu "predstavlja Kristusovo mesto" (2,2; 63,13). Njegov lik, ki je predvsem v drugem poglavju Pravil orisan s profilom duhovne lepote in zahtevne zavzetosti, lahko razumemo kot Benediktov avtoportret, saj - kot piše Gregor Veliki - "sveti mož ni mogel učiti drugače, kot je živel" (Dial. II, 36). Opat mora biti hkrati ljubeč oče in strog učitelj (2,24), pravi vzgojitelj. Nepopustljiv do vrlin pa je poklican predvsem k temu, da posnema ljubečo dobroto Dobrega pastirja in "bolj pomaga kot vlada" (64,8), "da s svojim življenjem bolj kot z govorom naredi vidno vse, kar je dobro in sveto", in "da s svojim zgledom ponazarja Božja navodila" (2,12). Da bi lahko odgovorno odločal, mora biti opat tudi človek, ki posluša "nasvete bratov" (3,2), "kajti Gospod mlajšemu pogosto razodene, kaj je bolje" (3,3). Zaradi teh navodil je pravilo, napisano pred skoraj 15 stoletji, presenetljivo sodobno! Oseba, ki je javni voditelj, tudi na majhnih področjih, mora biti vedno oseba, ki zna poslušati in se zna učiti iz tega, kar sliši.
Sveti Benedikt opredeljuje Pravilo kot "preprosto pravilo za začetek" (73,8); v resnici pa ponuja koristna navodila ne le za menihe, ampak tudi za vse tiste, ki iščejo vodilo na poti k Bogu. Zaradi svoje doslednosti, človečnosti in treznega razlikovanja med bistvenim in drugotnim v duhovnem življenju je pravilo ohranilo svojo razsvetljujočo moč vse do danes. Z razglasitvijo svetega Benedikta za zavetnika Evrope 24. oktobra 1964 je Pavel VI. želel priznati čudovito delo svetnika pri oblikovanju civilizacije in evropske kulture s pomočjo Pravila. Danes Evropa - ki se je pravkar izvila iz stoletja, globoko ranjenega zaradi dveh svetovnih vojn in propada velikih ideologij, ki so se razkrile kot tragične utopije - išče svojo identiteto. Za ustvarjanje nove in trajne enotnosti so gotovo pomembni politični, gospodarski in pravni instrumenti, vendar je treba prebuditi etično in duhovno prenovo, ki se opira na krščanske korenine celine, sicer Evrope ni mogoče obnoviti. Brez te življenjske sile ostaja človek izpostavljen nevarnosti, da podleže stari skušnjavi želje po odrešitvi samega sebe - utopiji, ki je v Evropi 20. stoletja na različne načine povzročila, kot je ugotavljal papež Janez Pavel II. "nazadovanje brez primere v mučni zgodovini človeštva" (Insegnamenti, XIII/1, 1990, str. 58). V iskanju resničnega napredka tudi danes prisluhnimo Pravilu svetega Benedikta kot luči za našo pot. Veliki menih ostaja pravi mojster, v čigar šoli se lahko naučimo umetnosti živeti pravi humanizem.
