Medalja Benedictus

Medalja Benedictus

Zgodba:

Po starem izročilu je bila benediktinska medalja znana že v 11. stoletju. Alzaškega klerika Bruna, ki je pozneje postal papež Leon IX, je v mladosti ugriznil strupen gad in je dva meseca hudo bolehal; izgubil je glas in veliko teže. Ko je izgubil upanje na ozdravitev, je imel videnje svetleče lestve, ki je vodila v nebesa. Po njej se je spuščala častitljiva postava, oblečena v meniško obleko. To je bil sveti Benedikt, ki je v roki držal svetleči križ, s katerim se je dotaknil Brunovega obraza in ga takoj ozdravil. Nato je prikazen izginila. Bruno, ki je bil ozdravljen na ta čudežni način, se je pozneje pridružil benediktinskemu redu. Na papeški prestol se je povzpel leta 1048 pod imenom Leon IX. in je bil znan po svoji svetosti, predanosti svetemu križu in tudi svetemu Benediktu. Po zaslugi tega papeža je benediktinska medalja dobila številne posebne blagoslove in njeno čaščenje se je zelo razširilo.

Ponovno čaščenje benediktinske medalje se je začelo leta 1647, ko so v bavarskem benediktinskem samostanu Metten našli star rokopis, prepis evangelija iz leta 1415, ki je nakazoval pomen skrivnostnih križev, ki so bili tu in tam na stenah samostana, obdani s črkami, katerih pomen ni bil več znan. Na zadnji strani rokopisa je bila risba s peresom in tušem, na kateri je bil upodobljen sveti Benedikt s palico s križem v eni roki in nekakšnim praporom ali zvitkom v drugi, na katerem so bile napisane besede, katerih začetnice so pojasnjevale skrivnostne črke na samostanskih zidovih.

Odkritje te risbe s peresom in tušem s križem in verzi je dalo nov zagon čaščenju svetega križa in tudi svetega Benedikta, ki je tako čudežno uporabljal to sveto znamenje. Medalje, ki so simbolizirale to dvojno čaščenje, so bile kovane in razdeljene med ljudi. Njihova pobožna uporaba je kmalu postala vir številnih svetnih in duhovnih blagoslovov. Zaradi pogostih in izrednih milosti, ki jih je medalja prejemala, se je hitro in na široko razširila ne le v Nemčiji, kjer je bila prvič kovana, ampak tudi po vsej katoliški Evropi. Zdi se, da se je le nekaj let pozneje sveti Vincencij Pavel, ki je umrl leta 1660, seznanil z učinkom medalje. Sestre usmiljenke, ki jih je ustanovil, so jih vedno nosile priložene k svojim rožnim vencem in dolga leta so jih izključno zanje izdelovali v Franciji.

Leta 1741 je papež Benedikt XIV., ganjen nad številnimi milostmi, ki jih je Bog podelil medalji, in v želji, da bi bili vsi deležni tega blagoslova, slovesno odobril njeno čaščenje in jo priporočil vernikom. Kot dodatno spodbudo je papež medaljo obogatil s številnimi odpustki.

Danes se najpogosteje uporablja tako imenovana jubilejna medalja, ki jo je leta 1877 odobril papež Pij IX., prvič pa je bila kovana leta 1880 ob 1400-letnici rojstva svetega Benedikta v Montecassinu po načrtu benediktinskega meniha iz Beurona.

Opis medalje:

Benediktov križ ima na licu medalje črke: "C. S. P. B.", tj. "Crux Sancti Patris Benedicti" ("Križ svetega očeta Benedikta").

Na deblu v navpični črti beremo: "C. S. S. M. L.", na prečki pa črke: "N. D. S. M. D.", torej: "Crux Sacra Sit Mihi Lux, Non Draco Sit Mihi Dux." ("Sveti križ naj bo moja luč, zmaj naj ne bo moj vodja!"). ("Sveti križ naj bo moja luč, zmaj naj ne bo moj vodja!") 14 črk v krogu: "V. R. S. - N. S. M. V. - S. M. Q. L. - I. V. B." pomeni: "Vade Retro Satana, Nunquam Suade Mihi Vana, Sunt Male Quæ Libas, Ipse Venena Bibas", tj. "Daj pot Satanu! Nikoli mi ne svetuj - lažnega utripa greha. - Služi zlo vino, - sam pij strup vanj."

Na hrbtni strani medalje je podoba svetega Benedikta, ki v desni roki drži križ, v moči katerega je delal čudeže, v levi pa sveto pravilo, ki naj bi vse, ki mu sledijo, vodilo k luči skozi križ.

Odpustki:

Papež Benedikt XIV. je za to medaljo podelil številne odpustke, od katerih so tukaj navedeni le najpomembnejši: Vsakdo, ki vsaj enkrat na teden moli rožni venec in obiskuje sveto mašo, lahko pridobi popolni odpustek na naslednje dneve po prejemu svetih zakramentov pokore in oltarja ter po molitvi običajnih odpustnih molitev: božič, tri kraljestva, velika noč, vnebohod, binkošti, nedelja Svete Trojice, praznik Jezusovega telesa, rojstvo, svečenica, oznanjenje in vnebohod, dan vseh svetih in praznik vnebohoda svetega Benedikta (21. marec).

Plenarni odpustek lahko dobijo tisti, ki po spovedi in obhajilu v smrtni uri izročijo svojo dušo Bogu ali, če ne bi mogli več prejeti teh svetih zakramentov, prebudijo popolno kesanje in z usti ali vsaj s srcem vzkličejo najsvetejša imena Jezusa in Marije.