O abrogancih in Nibelungih 2021

O Abroganih in Nibelungih

O Abroganih in Nibelungih

Senzacionalne najdbe nemške literature v avstrijskih samostanih

Odkritje fragmentov Admontskih abrogantov v rokopisni reviji benediktinske opatije v Admontu je bilo več kot le naslovnica. 1200 let stari dokumenti, napisani z nemškimi besedami, prej neodkriti v kartonski škatli? To lahko mirno označimo za senzacionalno najdbo. 

Samostani so še danes prava zakladnica starega in redkega pisnega gradiva. Vedno znova pride na dan kaj novega in omembe vrednega: to je bila dobrodošla priložnost, da na razstavi zberemo senzacionalne najdbe iz avstrijskih samostanov. 

 

Opatija Admont - O Abrogancih in Nibelungih 2021 - Oče prior Maksimilijan

Kdo še ni slišal zgodb o Siegfriedu in Nibelungih, boju z zmajem in čudovitem meču? Trije najstarejši rokopisi "Pesmi o Nibelungih", ki se nahajajo v Münchnu, Sankt Gallenu in Karlsruheju, so bili leta 2009 uvrščeni na Unescov seznam svetovne dediščine; junaški ep se tako lahko kosa s pravljicami bratov Grimm, Beethovnovo 9. simfonijo in izumom tiskarskega stroja Johannesa Gutenberga.   

 

Nove najdbe niso tako pogoste, vendar jih vedno spremlja veliko zanimanje medijev. Zato je odlomek Pesmi o Nibelungih, najden v opatiji Melk leta 1998, ena največjih senzacij te razstave. "Fragmenti Nibelungov", najdeni v Zwettlu nekaj let pozneje, ki so jih mediji močno izkoristili, so se po natančnejšem pregledu izkazali za zgodnje izročilo "Ereca" (junaški roman o vitezu iz kroga kralja Arturja) in so bili zato tako rekoč potisnjeni na svoje mesto, čeprav si vsekakor zaslužijo svojo znanstveno superlativnost.

Pomen avstrijskih samostanov 

Namen te razstave pa je tudi opozoriti na pomen še danes živih samostanov za kulturno in literarno dediščino naše družbe. V devetih samostanih, ki so vključeni v razstavo, so shranjena besedila s skoraj vseh področij visokosrednjeveške dvorske književnosti. Predstavljeni niso le veliki junaki, kot so Parzival, Willehalm, Iwein ali Aleksander, temveč tudi najstarejši pisni zapis pesmi Waltherja von der Vogelweide, zapisane v starem psalteriju opatije Kremsmünster. Te skladbe bi bile vsekakor vredne senzacionalnega poročila.  

Walther von der Vogelweide, veliki pesnik in pevec srednjega veka! Koliko ugibanj je bilo o njem, koliko krajev si ga je prisvojilo? Tukaj boste našli pisne zapise, ki so mu na svetu najbližje. 

Admontovi Abrogani 

Leta 2012 je Martin Haltrich v Admontu odkril delno nemški odlomek. Sestavljata ga dva kosa pergamenta (vsak približno 12 cm x približno 9-10 cm), ki sta bila dela lista, ki je bil uporabljen kot ovitek za knjigo in v ta namen razrezan. 

Danes se nam to zdi barbarsko, vendar v preteklosti to ni bilo redkost: Ljudje so trdni pergament reciklirali, ker jih vsebina ni več zanimala (ali je niso več razumeli). Naš odlomek je bil leta 1963 med restavriranjem neke knjige odtrgan, fotografiran in dodan v zbirko odlomkov - lahko bi ga brali že zdavnaj, a ga niso, dokler ga niso ponovno našli. Ko pa je bil prebran, je bilo presenečenje veliko: besede na odlomkih pripadajo najstarejši knjigi v nemškem jeziku, "Abroganu".

 

O abrogancih in Nibelungih 2021

Z benediktinskimi menihi se je v današnjih nemško govorečih deželah uveljavila kulturna tehnika pisanja, pri čemer je bila latinica samoumevna. Ta nova kultura pisanja je odprla možnost zapisa nemškega jezika z latinskimi črkami in tako od 8. stoletja naprej srečujemo nemške besede, stavke in drobna besedila kot goste v latinskih rokopisih. Do tedaj so se rune uporabljale kot znaki za ljudski jezik, predvsem v obredne namene, vendar se rune niso uporabljale za pisanje knjig, temveč le za napise. Po drugi strani pa se je literatura recitirala ustno in ne zapisovala, zato je na primer tradicija junaških pesmi za nas tako rekoč izgubljena.

Sporadični začetki pisanja v nemškem jeziku na robu latinskih rokopisov so se nato počasi razvili v sistematično zanimanje, ki je sčasoma pripeljalo do prve nemške knjige, "Abroganov". Abrogans je bil prvotno latinsko-latinski slovar. S prevodom tam zbranega latinskega besedišča v nemščino, natančneje v "staro visoke nemščine", je bilo mogoče prvič pripraviti nemški slovar in ta senzacionalna zamisel je bila sredi 8. stoletja uresničena na južnem nemško govorečem območju.

Žal se "izvirnik" tega prizadevanja ni ohranil, vendar so do nas prišli trije rokopisi, vsi iz okoli leta 800. Ti rokopisi se zdaj hranijo v St. Gall (Stiftsbibliothek, Cod. 911), v Parizu (Bibliotheque Nationale, Ms. lat. 7640) in v Karlsruheju (Landesbibliothek, Cod. Aug.CXI). Z odlomkom iz Admonta imamo zdaj še en zelo zgodnji kos iz obdobja okoli leta 800, ki ima zelo edinstvene značilnosti, čeprav si vsekakor zaslužijo svoj znanstveni presežek.

 

VEČ INFORMACIJ O RAZSTAVI

Muzejski časopis 2018

Muzejski časopis 2019