Svetovno znana zgodba. Izjemen kraj. In sporočilo, ki sega daleč onkraj pravljice.
Danes se v največji samostanski knjižnici na svetu v samostanu Admont začenjajo snemanja (in pred tem treningi v samostanskem gimnaziju) za povsem poseben projekt: „Lepotica in zver“.
Filmski projekt nastaja v sodelovanju med Oddelkom za kulturo, turizem in odnose z javnostmi benediktinskega samostana Admont ter samostanskim gimnazijem Admont (profesor Clemens Frühstück).
A zakaj ravno „Lepotica in zver“ – in zakaj prav v samostanu Admont?
Ker ta zgodba pripoveduje o veliko več kot le o zunanji lepoti.
Govori o človeku, ki je izgubil samega sebe. O ženski, ki vidi za njegovo fasado. In o ljubezni, ki ne sprašuje, kako nekdo izgleda, ampak kdo v resnici je.
Vrtnica odšteva preostali čas. Upanje se izgublja list za listom. A kljub temu se nista obupala.
Fotografija v glavi in na desni strani prispevka je bila ustvarjena s pomočjo umetne inteligence.
Prav v tem se skriva sporočilo, ki je tesno povezano s krščansko vero:
„Človek vidi tisto, kar je pred očmi, Gospod pa vidi srce.“
1 Samuel 16,7
Upanje. Odpuščanje. Sprememba. Zaupanje. Ljubezen.
Že stoletja tudi zidovi samostana Admont pripovedujejo o ljudeh, ki so iskali, upali, verjeli in začeli na novo. Veličastna samostanska knjižnica zato v tem projektu ni le kulisa – postane del zgodbe. Morda je prav to najpomembnejše sporočilo filma „Lepotica in zver“: prava lepota se začne tam, kjer se naučimo gledati s srcem.
Veruj, ko drugi dvomijo.
Upam, ko se zdi, da je vse izgubljeno.
Ljubezen, ko je najtežje.
In nikoli ne obupaj nad človekom prezgodaj.
