Admont 1074 - Potovanje skozi zgodovino samostana
Christian Rapp / Alexander Kada
Spomladi leta 2024 je bila v prvem nadstropju muzejske stavbe odprta posebna razstava o zgodovini in razvoju samostana. Razstava predstavlja potovanje skozi skoraj tisočletje in prikazuje zanimive predmete, od iluminiranih rokopisov iz srednjega veka do sodobnega fotografskega kolaža Lois Renner, od vzorcev oglja do dragocenih pektoralov.
Raznolikost predmetov je nakazovala umirjeno, a podporno zasnovo. Veselje do zaznavanja mora biti v ospredju. V vitrinah od tal do stropa so razstavljeni spektakularni predmeti, izmenjujejo se veliki in mali formati, na stenah so velikoformatni odtisi, avdio postaje pa posredujejo vzdušje in omogočajo obiskovalcem, da se potopijo v različna obdobja. Zlato obarvane kovinske površine, ki se uporabljajo v različnih položajih, služijo za razdelitev prostorov in velikih razstavnih vitrin. "Lepota nastane, ko zunanjost postane podoba notranjosti" - ta ideja simbolizira zasnovo posebne razstave. Po razstavi se sprehajate brez napora, kot bi vas nosil nežen veter v hrbet, in ste nenehno presenečeni.
Potovanje skozi čas začnemo z ustanovitvijo opatije in legendami, ki jo obkrožajo. Vsako obdobje je na novo interpretiralo te legende in njihove osrednje junake. Poleg fiktivnih replik ustanovitelja Hemma von Gurka in nadškofa Gebharda von Salzburga si lahko ogledamo tudi znanstveno utemeljeno rekonstrukcijo nadškofove glave.
Gebharda gledamo v obraz, kot sodobnika. Četudi je takšna rekonstrukcija vedno lahko le približek, se nam zdi, da lahko prepoznamo psihološko obremenitev nadškofovih potez v času spora o investituri. Admont, samostan, ki ga je ustanovil Gebhard in je bil zvest papežu, so sovražniki Salzburga večkrat napadli in izropali. Za nas je pomembna predstavitev samostana, ustanovljenega leta 1121, ki je obstajal do 16. stoletja in je dobro dokumentiran v ilustriranih rokopisih, korespondenci in dokumentih. Drugi del razstave obravnava razcvet Admonta v poznem srednjem veku, ki so ga poosebljali opati Irimbert, Henrik II. in Engelbert. Ti simbolizirajo različne vloge, ki so jih vodje samostanov lahko imeli v akademskem svetu, duhovništvu in politiki: Henrik II. je bil kot deželni glavar najvišji finančni uradnik na Štajerskem, nato pa je postal deželni glavar; opat Engelbert je bil eden najpomembnejših avstrijskih učenjakov svojega časa.
Temu impresivnemu obdobju je sledila kriza vere in reformacija, ki je pomenila konec samostana v Admontu in ogrozila tudi samostan. To revolucionarno obdobje ponazarjajo zgodnje tiskane knjige, prek katerih se je širila reformacija. Nov vzpon samostana v času protireformacije je razviden iz nekaterih posebej impresivnih eksponatov na razstavi: Na razstavi si je mogoče ogledati opremo iz legendarne Kamnite dvorane, dragocene sakralne predmete in čudovite paramente iz delavnice Benna Haana.
Sledijo vzponi in padci jožefinskega in napoleonskega obdobja ter požar leta 1865. Zgodovinske stereo fotografije omogočajo obiskovalcem, da si predstavijo "stari" Admont pred požarom in obnovo cerkve. V dokumentih, fotografijah in pismih so zapisani veliki pretresi 20. stoletja, huda gospodarska kriza v 30. letih 20. stoletja ter razpustitev in razlastitev samostana s strani nacionalsocialistov. Knjige iz knjižnice je bilo treba dostaviti Nemškemu raziskovalnemu inštitutu za hrano in prehrano, ki je bil povezan s koncentracijskim taboriščem Dachau, kot je razvidno iz ustreznih žigov.
Jeseni 1945, nekaj mesecev po koncu druge svetovne vojne, se je opat Bonifaz Zölß s samostanom iz izgnanstva vrnil v Admont. Po začetnih težavah je na vseh področjih samostanskega življenja nastopilo obdobje razcveta, ki se je v bistvu nadaljevalo vse do danes. Gebhardov kelih, ki ga je konec petdesetih let 20. stoletja izdelal kipar Hellmut Gsöllpointner, je primer iz obdobja obnove. Ima preprosto, elegantno obliko in vsebuje figuro Gebharda, ki je izdelana po vzoru romanske miniature iz Admontove knjižnice v jeklenem rezu. Naslednji del razstave je posvečen znanstveni radovednosti, raziskovanju, zbiranju in posredovanju znanja, kar ponazarjajo knjige iz knjižnice in predmeti iz naravoslovne zbirke.
Odražajo široke interese in strasti bratovščin. Vodilna predmeta na tem področju sta dva globusa, ki izhajata iz časov geografa in kartografa Gerharda Mercatorja, ki velja za utemeljitelja sodobne kartografije. Par tovrstnih globusov je mogoče najti le v Avstriji v Narodni knjižnici. Pogled v zgodovino Admontove šole kaže, da se v Admontu znanje ni samo poglabljalo in povečevalo, ampak tudi prenašalo, kar se je začelo z izobraževanjem duhovščine, pa tudi dečkov iz laičnih vrst, že v ustanovnem obdobju.
Znanstveno raziskovanje in poučevanje ter pastoralno delo zahtevata ekonomsko podlago. O tem poroča dodatni del razstave, ki je posvečen zgodovinskim in sodobnim gospodarskim podjetjem. Veličastna listina iz leta 1443 dokumentira povezavo med lastnino in vladavino, saj je veljala vse do leta 1848. Drugi dokument, ki beleži prodajo nepremičnine, kaže, da je bil samostan večkrat prisiljen financirati vladarjeve vojne.
Rudarski prapor iz poznega 17. stoletja, na katerem so upodobljeni rudarji, in impresivna slika notranjosti mlinskega kladiva, ki jo je naslikal Augustin Kurtz-Gallenstein, prikazujeta rudarske dejavnosti opatije Admont, ki so bile vedno pomembne za celotno regijo, naj gre za pridobivanje soli v srednjem veku, taljenje železa v zgodnjem novem veku ali pridobivanje magnezita v 20. stoletju.
Naslednji razstavni prostor je eksistencialno obarvan in posvečen temi smrti, življenja in vstajenja, pri čemer je kuratorska ekipa namenoma soočila baročne slike in grafike s sodobnimi umetniškimi deli, kot so dela Siegfrieda Anzingerja, da bi poudarila kontinuiteto te eksistencialne teme in raznolikost njenih interpretacij. V Admontu so številna dela, ki prikazujejo proces umiranja, predmeti v spomin na umrle in knjige s plesi o smrti.
Ob koncu ogleda obiskovalce povabimo, da iz gledanja preidejo na poslušanje. Predvajali bomo več glasbenih del, ki so nastala v povezavi s samostanom, ter literarna besedila, ki so jih o samostanu napisali Caroline Pichler, Peter Rosegger, Paula Grogger in Bodo Hell. Naravoslovec in potopisec Johann August Schultes je bil nad Admontom navdušen že v začetku 19. stoletja, ko se je s sopotniki na poti na Grossglockner ustavil v Admontu. Kot je dejal, je tu skoraj obtičal kot Odisej iz Kirke, saj je njega in njegove sopotnike očaral vsak drug "najljubši predmet" - pokrajina, knjižnica, okoliško cvetje, zvok cerkvenih orgel. Muzeji antične in sodobne umetnosti ter naravoslovja v opatiji bi bili danes za Schultesa in njegove sopotnike gotovo dodatni priljubljeni predmeti, ki jih želi približati jubilejna razstava.
Katalog za jubilejno razstavo
1074 - Benediktinerstift Admont. 950 Jahre lebendiges Kloster, Benediktinerstift Admont (ur.), 10 avtorjev, 11 esejev, obsežen, bogato ilustriran predmetni del, 196 strani, Dunaj: Böhlau Verlag 2024, ISBN: 978-3- 205-21965-1 (tisk), 978-3-205-21966-8 (e-knjiga).
Ob jubilejni razstavi bo leta 2024 izšel katalog v vezani obliki in kot e-knjiga. Katalog je razdeljen na dva dela. Esejistični del obravnava predvsem zgodovinska vprašanja, povezana z zgodovino opatije in opatijskih zbirk, ter podrobneje obravnava posamezne teme, povezane z razstavo. Obsežen predmetni del s številnimi ilustracijami navaja visokokvalitetne eksponate, od katerih nekateri še nikoli niso bili razstavljeni in skoraj vsi izvirajo iz opatijskih zbirk. Na 196 straneh je tako mogoče doživeti potovanje skozi 950-letno zgodovino opatije v knjižni obliki in si hkrati ogledati razstavo.
