Ker pa je ptičja skrinjica že polna...

(Samostansko) življenje za znanost: pater Gabriel Strobl OSB

V 945-letni zgodovini benediktinske opatije Admont sta umetnost in znanost vedno igrali pomembno vlogo. O tem pričajo veličastno "skladišče znanja", opatijska knjižnica in bogate zbirke z različnih področij znanja in obdobij.

Predvsem po zaslugi daljnovidnosti številnih opatov in priorjev so se številni menihi tega pomembnega samostana na štajerskem Ennsu lahko ukvarjali ne le z vedno večjimi nalogami, kot sta pastorala in izobraževanje, temveč so se lahko intenzivno ukvarjali tudi s študijem in znanostjo. Ta vizionarska odprtost admontskih benediktincev se kot rdeča nit vleče skozi stoletja zgodovine. V analih samostana najdemo velika in pomembna imena: menihi, ki so se ukvarjali z raziskovanjem na najrazličnejših področjih: V samostanu so se ukvarjali z raziskovanjem: teologije, zgodovine, glasbe, filozofije, orientalistike, pa tudi - in to zelo močno - naravoslovja. O zanimanju menihov za naravoslovje pričajo že rokopisi iz visokega in poznega srednjega veka v samostanski knjižnici, čeprav je bila seveda vedno v ospredju teologija.

Pri tem je treba omeniti eno ime: Engelbert (Poetsch), ki je opatiji predsedoval med letoma 1297 in 1337 in ga lahko označimo za polihistorja srednjega veka. Poleg velikega števila del s številnih področij je napisal "Tractatus de naturis animalium", v katerem je pisal o fizični naravi ljudi in živali.

19. stoletje lahko označimo kot obdobje, ko so se ljudje v Admontu začeli intenzivno ukvarjati z naravoslovjem.

Prelat Gotthard Kuglmayr, opat med letoma 1788 in 1818, velja za enega od začetnikov te miselne šole. Leta 1801 in 1802 je sam, ki je bil naklonjen znanosti in umetnosti, pridobil 90-delno "Xylothek", zbirko gozdnih botaničnih knjig. Prav tako je bil on pobudnik in ustanovitelj bogate zbirke mineralov in herbarija za svoj samostan, ki je žal propadel v velikem požaru leta 1865. Ta "kabinet naravoslovja" je bil obogaten s številnimi in dragocenimi arheološkimi in etnološkimi zbirkami.

V 19. stoletju se je več duhovnikov iz opatije Admont posvetilo gojenju znanosti. Na področjih botanike, meteorologije in mineralogije so bili to p. Gotthard Wissiak (1783-1840), p. Albert von Muchar (1786-1863), p. Ignaz Sommerauer (1792-1854), p. Mauritius ab Angelis (1805-1894), p. Anton Hatzi (1816-1897), p. Theodor Gassner (1804-1876), p. Thassilo Weymayr (1825-1874), p. Blitmund Tschurtschenthaler (1825-1893) in drugi.

Požar v samostanu Admont in na trgu 27. aprila 1865 je uničil veliko predmetov iz zbirke, vključno z že omenjenim "kabinetom Naturalia". Za njeno ponovno oživitev je bila zadolžena pomembna oseba.

Biografija

Karl Strobl se je rodil 3. novembra 1846 v Unzmarktu na avstrijskem Štajerskem. Po materini zgodnji smrti je sin usnjarskega mojstra odraščal pri teti, vrvarski mojstrici Josefi Lucas, v kraju Rottenmann blizu benediktinskega samostana Admont. Josefa Lucas si je prizadevala, da bi nečaka dobro izobrazila. Zato je fanta poslala v nižjo gimnazijo pri benediktinskem samostanu v Admontu in pozneje v višjo gimnazijo pri benediktinskem samostanu v Kremsmünstru (Zgornja Avstrija).

Karl Strobl se je že kot dijak v Kremsmünstru navdušil nad naravoslovjem in med počitnicami na predlog samostanskega zdravnika in botanika Dr. Pötscha raziskoval gore Rottenmanner Tauern. V tem času je začel zbirati in prepoznavati rastline in žuželke vseh vrst. Leta 1866 je v Kremsmünstru z odliko opravil maturo.

Leta 1866 ga je prelat Karlmann Hieber, opat med letoma 1861 in 1868, sprejel za novinca v benediktinsko opatijo Admont in mu dal redovno ime "frater Gabriel". Le nekaj mesecev prej je samostan močno poškodoval uničujoč požar. Karl Strobl je vstopil v ruševine požara.

Opat Karlmann je takoj prepoznal nadarjenost in zanimanja mladega novinca ter 20-letnemu redovniku zaupal obnovo naravoslovnega kabineta, ki je bil v velikem požaru popolnoma uničen. Gabriel Strobl se je tej nalogi posvetil naslednjih 44 let, in sicer z izjemno prizadevnostjo, natančnostjo in ljubeznijo.

Danes se nam zdi, da je preudarno predvidevanje opata Karlmanna Hieberja nenavadno, deloma tudi zaradi mladosti njegovega varovanca; po drugi strani pa je imel admontski samostan v tistem času precejšnje število članov, zato ni mogoče domnevati, da je primanjkovalo razpoložljivega osebja. Kljub temu je bil mladi Gabriel Strobl izbran, da opravi skoraj neobvladljivo nalogo.

Nenadna smrt njegovega mentorja opata Karlmanna Hieberja je privedla do izvolitve opata v opatiji Admont, iz katere je izšel Zeno Müller (vladal od 1869 do 1885) kot novi vodja samostana. Prepoznal in spodbujal je tudi nadarjenost mladega duhovnika Gabriela Strobla.

Njegovi nasledniki, opati Guido Schenzl (vladal od 1886 do 1890), Kajetan Hoffmann (vladal od 1890 do 1907) in Oswin Schlammadinger (vladal od 1907 do 1935), so storili enako. Podpora in razumevanje opatov se je odražala v večkratnih širitvah prostorov, ki jih je zahteval Gabriel Strobl.

V pismu opatu Guidu Schenzlu oče Gabriel prosi samostanske mizarje, naj naredijo še eno vitrino za živalske primerke, saj je "ptičja skrinjica že polna".

Vitrine in vitrine, ki se uporabljajo še danes, so bile kupljene v času opata Kajetana. Po enoletnem noviciatu in preprostem poklicu je Strobl študiral na teološki šoli v Admontu. V teh letih študija je raziskoval okolico samostana in se povzpel na številne okoliške gorske vrhove. Po njem se imenuje "Stroblscharte", puščavnica v obzidju Halle.

5. oktobra 1870 je v rokah opata Zena Müllerja opravil slovesno profesijo in se s tem za vedno zavezal benediktinski skupnosti v Admontu. 18. oktobra 1870 je 24-letni o. Gabriel posvečen v duhovnika v Gradcu. Svojo prvo sveto mašo, svojo prvo mašo, je obhajal pet dni pozneje v župnijski cerkvi v Rottenmannu, svojem domačem kraju.

Od leta 1872 je študiral naravoslovje na univerzi v Innsbrucku. Študij je končal leta 1876.

Med letoma 1886 in 1889 je bil najprej kustos naravoslovne zbirke v opatiji Admont. Po triletni prekinitvi (poučevanje v tujini) ga je opat Kajetan Hoffmann ponovno imenoval na to delovno mesto, ki ga je opravljal do svoje smrti leta 1925. Poleg tega je bil vseskozi dejaven kot učitelj in pozneje tudi kot ravnatelj samostanskega deškega pevskega zavoda (do leta 1910).

Zaradi velikega števila vključenih župnij so bili admontski benediktinci še danes dejavni pri pastoralnem delu. P. Gabriel Strobl ni bil izvzet iz te pomembne naloge, čeprav mu je bila od leta 1887 do 1889 (zaradi obveznosti v samostanu) zaupana le majhna župnija Weng v bližini samostana.

Leta 1907 ga je opat Oswin Schlammadinger imenoval za subpriorja, namestnika priorja. To funkcijo je opravljal do leta 1921.

Dejavnost poučevanja

V biografiji Gabriela Strobla so izjemna njegova dolgoletna odsotnost iz Admonta. V samostanu še vedno deluje gimnazija (ustanovljena leta 1644), vodil pa je tudi več drugih izobraževalnih ustanov za usposabljanje in nadaljnje izobraževanje samostanske mladine. Poleg tega je bilo samostanu zaupano tudi osebje bolj oddaljenih šol, na primer gimnazij v Gradcu in Judenburgu. Posamezni menihi so bili tudi profesorji na različnih univerzah. Zaradi pastoralne skrbi za župnije v bolj oddaljenih predelih Štajerske ni bilo redko, da so bili posamezni očetje dlje časa odsotni iz samostana.

Življenjska zgodba Gabriela Strobla pa kaže, da je poučeval na dveh gimnazijah, ki nista bili pod vplivom opatije Admont, čeprav ju je vodil isti red. P. Gabriel Strobl je bil v teh dveh izobraževalnih ustanovah zaposlen skupaj 13 let (!), "ob" tem pa je gradil Admontski naravoslovni muzej. V obeh primerih je bilo zaradi pomanjkanja osebja treba poklicati na pomoč Admont, kar so tamkajšnji opati lahko ugodno rešili s pomočjo naravoslovca Strobla.

Od leta 1876 do konca leta 1880 je oče Gabriel delal kot profesor naravoslovja na benediktinski samostanski gimnaziji v Seitenstettnu (Spodnja Avstrija). V tem času se je njegov herbarij nenehno širil, deloma zaradi prijateljskih "izmenjalnih zvez", pa tudi zaradi vzpostavitve lastnega botaničnega vrta v Seitenstettnu. Vendar je za to primanjkovalo finančne podpore, vendar je bil vrt zasajen z donacijo 2.000 vrst semen, ki jo je prispeval svetnik Fenzl, direktor dunajskega botaničnega vrta. To delo in skrb je opravil tudi sam pater Gabriel s pomočjo svojega prijatelja, seitenstettenskega benediktinskega meniha p. Piusa Strasserja.

Med letoma 1880 in 1886 je Strobl delal kot profesor naravoslovja na benediktinski samostanski gimnaziji v Melku (Spodnja Avstrija). Tu je prosti čas izkoristil za dokončanje in objavo pomembnih florističnih del.

Od leta 1889 do 1892 je drugič poučeval v Seitenstettnu.

V teh 13 letih poučevanja na obeh gimnazijah v Spodnji Avstriji je Strobl zbral številne eksponate za zbirke v Admontu. Njegovo urejanje v teh letih je bilo seveda omejeno na počitnice, ki jih je preživljal v Admontu, kadar ni potoval.

Potovanje in zbiranje

Leta 1871 je Gabriel Strobl opravil svoje prvo botanično potovanje na Kranjsko, Hrvaško in v Istro. Leta 1872 je zbiral rastline v Italiji in na Siciliji, na Amalfijski obali, na Vezuvski gori in Etni. 1873/74 je odpotoval še na Sicilijo, Nebroden in ponovno na Etno, da bi preučil tamkajšnjo floro, pri čemer so ga aktivno podpirali najbolj znani italijanski botaniki tistega časa: Parlatore, Cesati, Todaro, Tornabene in Mina-Palumbo. V letih študija v Innsbrucku (1872-1876) je hodil in raziskoval gore Tirolske ter v Admont prinesel bogato mineraloško in geološko zbirko, ki je bila osnova za muzej, ki naj bi bil zgrajen. Zbirka obsega 5.000 mineralov in 1.200 geoloških primerkov, od katerih jih je 500 iz Štajerske.

Njegove zbirateljske dejavnosti na področju mineralogije so pripomogle tudi k obnovi kabineta mineralov. Z donacijami in zbirkami različnih admontskih benediktincev, kot sta bila oče Thassilo Weymayr in oče Theodor Gassner, ter z nakupi je zbral veliko količino mineralov in geognostičnih primerkov, ki jih je Strobl skrbno določil, uredil in shranil v velikih vitrinah in predalih.

Med počitnicami leta 1878 je v spremstvu ravnatelja gimnazije v Seitenstettnu, botanika očeta Udiskalka Sigla, odpotoval v južno Francijo in Španijo. Na poti domov sta si ogledala svetovno razstavo v Parizu. Leta 1879 je potoval na hrvaško obalo in v Dalmacijo. Od leta 1880 se je ukvarjal predvsem z entomologijo. Admontova zbirka žuželk je danes ena največjih v Avstriji. Obsega vse skupine žuželk. V približnih številkah: 114.000 hroščev v 27.000 oblikah, vključno z 2.655 vrstami s Štajerske. 32.000 palearktičnih in eksotičnih metuljev v 7.590 oblikah. 25.000 himenopter (čebele, ose, čmrlji itd.) v 6.100 oblikah. 42.000 muh v 6.300 oblikah, vključno s 3.695 oblikami s Štajerske in številnimi drugimi skupinami žuželk.

Leta 1896 je Strobl prvič in edinkrat obiskal Transilvanske Alpe v Transilvaniji. Leta 1904 je ponovno odpotoval v Španijo v spremstvu svojega dobrega prijatelja, dipterologa in opata iz Kremsmünstra Leandra Czernyja. Na tem dvomesečnem študijskem potovanju je Strobl zbral približno 20.000 hroščev in 10.000 muh.

Tako kot vsa druga zbiralna potovanja je tudi to dobro dokumentirano: Strobl in Czerny sta 8. aprila 1907 zapustila Avstrijo in zbirala na območju Algecirasa (do 22. aprila), nato pa še južneje v Tarifi, San Fernandeju pri Cadizu, Sierri Nevadi, dolini Genil, Sierri Moreni, Alicanteju, Elcheju in Jativi. Strobl je te kraje poznal že s svojih prejšnjih potovanj. Od 14. maja je sam potoval v Katalonijo. Ponovno je prejel študijsko gradivo od španskih entomologov. Pozneje je nekatere predmete pridobil za stalno v zameno za štajerske žuželke. Druge študijske predmete je po svojih raziskavah vrnil v Španijo.

Kot pri vseh svojih izletih je oče Gabriel rezultate svojih raziskav objavil dve leti pozneje. V tem primeru skupaj z opatom Leandrom Czernyjem.

Ta številna potovanja študija in zbiranja, urejanja, razvrščanja in prepoznavanja predmetov so dosegla vrhunec z odprtjem Prirodoslovnega muzeja v opatiji Admont leta 1906.

Značaj - bolezen - smrt

Sodobniki Gabriela Strobla opisujejo kot človeka s pokončnim značajem, suhim smislom za humor in temeljito skromnostjo. Lahko je bil vesel kot otrok, ko je odkril novega hrošča ali muho ali ko se je z zbirateljskega izleta vrnil domov z bogatim ulovom. Njegova delavnost in delovna etika sta bili nezgrešljivi.

Vendar so bili ta prizadevnost, nočne delovne ure in ogromna raziskovalna obremenitev verjetno odločilni dejavniki, da je oče Gabriel v noči na 7. september 1910 doživel kap, zaradi katere je bil skoraj popolnoma ohromljen na levi strani. Petnajst let je predano in potrpežljivo prenašal to usodo. Čeprav mu kap ni poslabšala spomina, je izgubil veselje do svojih zbirk, za katere fizično ni mogel več skrbeti. Le v prvih letih paralize je prosil medicinsko sestro, ki je skrbela zanj, naj ga v muzej odpelje na invalidskem vozičku. Oče Gabriel Strobl je umrl 15. marca 1925 v starosti 79 let. Po pogrebnih slovesnostih v opatijski cerkvi v Admontu, ki jim je predsedoval opat Oswin Schlammadinger, so njegovo truplo pokopali v kapiteljski kripti cerkve.

Članstva in odlikovanja