Priganjalec Marzizoni
Admonter Marzizoni: recept, ki ga je pred več kot 300 leti sestavil takratni opat Anton iz samostana Admont, se kot edinstvena svetovna specialiteta ponovno pojavlja v trgovini muzeja. Obiskovalce od blizu in daleč navdušuje s svojim posebnim okusom.
Kaj je bil največji izziv pri izdelavi marzizonov?
Dr. Sepp Hasitschka je ta recept že pred mnogimi leti našel v arhivu samostana Admont med raziskovanjem za svojo samostansko kuharsko knjigo. Ker mu osebno ni uspelo pripraviti peciva po tem receptu, je takrat mojega šefa Augusta Stockhammerja prosil, naj po originalnem receptu speče to pecivo. Ker se izdelek zelo hitro izsuši, ga nikoli niso vključili v ponudbo. Pred tremi leti sem dobil naročilo, da za muzejsko trgovino izdelam Marzizoni. Ker sem poznal težave, povezane z receptom, tega naročila sprva nisem ravno želel sprejeti. Po posvetovanju sem smel recept spremeniti.
Vsebnost mandljev in sladkorja ustreza izvirnemu receptu. Da bi pa Marzizoni imeli daljši rok uporabnosti, velik del mandljev uporabimo v obliki marcipana, ki je sestavljen iz dveh tretjin mandljev in ene tretjine sladkorja. Poleg tega smo zmanjšali količino mešanice začimb, da bi dosegli intenzivno, a kljub temu prijetno pikantnost (ingver). Za boljše konzerviranje uporabljamo belo in rdečo čokolado. Oblika in barva rombov Admonter Marzizoni ustrezata grbu samostana. Za to izvedbo smo potrebovali približno 40 poskusov. Ponosni smo, da nam je izvedba v tej obliki uspela, saj lahko s tem izdelamo edinstven izdelek, ki ga v tej obliki najdete le pri nas. Ker dostavljamo od vrat do vrat, jih proizvajamo sveže po naročilu.
Več kot 300 let stari recept za Admonter Marzizoni, ki ga je zapisal takratni opat Anton iz samostana Admont, najde pot v slaščičarno Stockhammer in se kot končni izdelek vrne v trgovino.
Kaj je tako posebnega pri tem receptu in njegovih sestavinah?
Benediktinci so zelo gostoljubni in znani po tem, da radi imajo bogato pogrnjeno mizo. Ker pa največji prazniki sovpadajo s postnim časom, so s tem izdelkom, čeprav zelo majhnim, lahko svojim gostom pokazali blaginjo. Vse začimbe so bile v tem zgodovinskem obdobju uvožene iz Indije. Te so v Srednjo Evropo prihajale bodisi po Svileni poti bodisi po morju. Nič čudnega, da so bile začimbe takrat enakovredne zlatu. Prav tako v tem stoletju pri nas še ni bilo sladkorja, saj so sladkorno peso za proizvodnjo sladkorja odkrili šele veliko kasneje, povsem po naključju. Sladkor so večinoma uvažali iz Karibov v obliki sladkornega trsa. Pri nas so sladili z medom. Enako velja za mandlje. Vidimo torej, da si takšnih sestavin ni mogel privoščiti noben navaden smrtnik. Kar je danes listno zlato na živilih, ki si jih ne moremo privoščiti, so bile nekoč prav eksotične začimbe.
