Muzejska trgovina Thomas Sattler Museum 27 v merilu

Priganjalec Marzizoni

Marzizoni ©Thomas Sattler

Priganjalec Marzizoni

300 let star recept nekdanjega opata Antona iz opatije Admont se je vrnil v muzejsko trgovino kot svetovno edinstvena specialiteta, ki s svojim posebnim okusom navdušuje obiskovalce od blizu in daleč. 

Kaj je bil največji izziv pri izdelavi marzizonov?

Dr. Sepp Hasitschka je ta recept pred mnogimi leti našel med raziskovanjem za svojo samostansko kuharsko knjigo v arhivu opatije Admont. Ker ga sam ni mogel pravilno speči, je mojemu šefu Augustu Stockhammerju naročil, naj poustvari izvirni recept. Ker se ta izdelek zelo hitro izsuši, ni bil nikoli vključen v program. Pred tremi leti sem dobil naročilo za izdelavo marzizonov za muzejsko trgovino. Ker sem se zavedal težav z receptom, si tega naročila sprva nisem nujno želel. Po posvetovanju mi je bilo dovoljeno spremeniti recept. Vsebnost mandljev in sladkorja je enaka kot v prvotnem receptu. Da pa bi bili marcipani trajnejši, smo velik delež mandljev uporabili kot marcipan, ki je sestavljen iz dveh tretjin mandljev in ene tretjine sladkorja. Poleg tega smo zmanjšali mešanico začimb, da bi dosegli pikantno, a še vedno sprejemljivo ostrino (ingver). Za boljše ohranjanje uporabljamo belo in rdečo čokolado. Oblika in barva diamantov ustrezata grbu opatije. Za to smo potrebovali približno 40 poskusov. Ponosni smo, da nam ga je uspelo uresničiti v tej obliki, saj nam omogoča proizvodnjo edinstvenega izdelka, ki je v tej obliki na voljo le pri nas. Ker jih dostavljamo od vrat do vrat, jih izdelujemo sveže po naročilu.

Več kot 300 let star recept, ki ga je napisal takratni opat Anton iz opatije Admont, je prišel v slaščičarno Stockhammer in nazaj v trgovino kot končni izdelek.

Kaj je tako posebnega na tem receptu in njegovih sestavinah v primerjavi z današnjimi recepti za peko?

Benediktinci so zelo gostoljubni in so znani po tem, da imajo radi polno mizo. Ker pa so največji prazniki v postnem času, so s tem izdelkom, čeprav zelo majhnim, gostom pokazali svojo blaginjo. V tem obdobju so vse začimbe uvažali iz Indije. V Srednjo Evropo so prišle po svileni poti ali po morju. Ne zaman so začimbe takrat tehtali v zlatu. Prav tako v tem stoletju pri nas še ni bilo na voljo sladkorja, saj so sladkorno peso za proizvodnjo sladkorja po naključju odkrili šele veliko pozneje. Sladkor so večinoma uvažali s Karibov v obliki sladkornega trsa. Sladkali smo ga z medom. Enako velja za mandlje. Tako lahko vidite, da si navaden smrtnik ni mogel privoščiti takšnih sestavin. V preteklosti so bile eksotične začimbe to, kar je danes zlati list na živilih, ki si jih danes ne moremo privoščiti.

Muzejska trgovina Thomas Sattler 25 1
Muzejska trgovina Thomas Sattler 17 1
Marzizioni ©Thomas Sattler
Nazaj na pregled