Cirkaške mreže
Misli o jubilejni razstavi 2024
Čeprav sem odraščal na vzhodu Avstrije, v bližini Klosterneuburga, Melka in drugih pomembnih samostanov, je Admont prvi samostan, ki sem ga obiskal kot otrok. Iz kraja Lunz am See, kjer je moja družina preživljala poletja, smo se enkrat na leto odpravili preko Göstlinga in Hieflaua v Gesäuse. Že pot s starim avtobusom VW in po ozkih cestah je bila vznemirljiva. Spričo vedno višjih gora in vse ožjih sotesk sem si težko predstavljal, da je za njimi velik samostan. Toda takoj ko se je dolina razširila, je bil tam, uokvirjen in vpet v impresivno pokrajino. Poleg knjižnice in naravoslovnih eksponatov so me še posebej prevzele gosto obešene železne umetnine na steni stare samostanske kovačnice.
Zaradi teh spominov, ki so me oblikovali, mi je v posebno zadovoljstvo, da lahko spremljam razstavo ob obletnici tega samostana. Michael Braunsteiner, oče prior Maximilian Schiefermüller in ekipa iz samostanskega arhiva kot kustosi ter Alexander Kada kot oblikovalec smo to razstavo pripravili kot ogled zgodovine samostana v dobesednem pomenu. Razstava je organizirana po temah: duhovna skupnost, ki se je vedno znova soočala z velikimi izzivi, vpliv samostana na regijo, znanstvene dejavnosti, gospodarska podlaga in nazadnje kulturne dejavnosti, ki jih ponazarjajo likovna in glasbena dela.
Potovanje skozi čas začnemo z ustanovitvijo samostana in legendami, ki so se spletle okoli njega. Vsako obdobje jih je interpretiralo na novo. Poleg prosto izmišljenih portretov ustanoviteljice Hemme von Gurk in salzburškega nadškofa Gebharda si lahko ogledamo tudi znanstveno utemeljeno rekonstrukcijo nadškofove glave in postave. Gebhardu tako rekoč pogledamo v obraz kot sodobniku.
Znano je, da je Admont v naslednjih stoletjih doživel vse vzpone in padce srednjeevropskega samostana, vključno z uničujočim požarom leta 1865, posebno hudo gospodarsko krizo v tridesetih letih 20. stoletja in ukinitvijo samostana v času nacionalsocializma. Veliko tega je bilo podrobneje analizirano šele v zadnjih letih, novi rezultati raziskav pa so predstavljeni na razstavi.
Prav tako pomembna je predstavitev znanstvene radovednosti, ki je bila za samostansko skupnost značilna od vsega začetka in se kaže v delih iz knjižnice in naravoslovnih zbirk. Razstave in knjige odražajo široka zanimanja, pa tudi strast raziskovalcev, pa naj gre za očeta Gabriela Strobla, ki se je med žuželkami posvetil dipteranom, Guida Schenzla, ki se je ukvarjal z geomagnetizmom in izogoni, ali zgodovinarja Jacoba Wichnerja, ki je prečesal obsežen arhiv za svojo štiridelno zgodovino samostana.
O tem, da znanstveno raziskovanje ter duhovne in pastoralne dejavnosti potrebujejo gospodarsko podlago, poroča tudi drugi del razstave, ki je posvečen zgodovinskim in sodobnim gospodarskim podjetjem.
Naslednji razstavni prostor se obrača v eksistencialno smer in raziskuje teme smrti, življenja in vstajenja, pri čemer kuratorska ekipa namenoma postavlja ob bok baročne slike in grafike ter sodobna umetniška dela, da bi poudarila kontinuiteto te eksistencialne teme in raznolikost njenih interpretacij.
Ob koncu ogleda povabimo obiskovalce, da se ustavijo in preidejo od gledanja k poslušanju. Predvajali bomo nekaj glasbenih del, ki so bila napisana v povezavi s samostanom, in besedila, ki so bila napisana o samostanu. Na koncu bi rad predstavil odlomek iz enega od njih: Na polici H v omari 93 v zgornjem nadstropju knjižnice (te navedbe dolgujem Bodo Hellu) je knjiga potopisca Josepha Augusta Schultesa iz leta 1804, v kateri opisuje svoj odhod iz Admonta.
To je bilo zanj in za njegove sopotnike zelo težko, saj jih je vsakega od njih očaral drug "najljubši predmet" - pokrajina, knjižnica, okoliško cvetje, zvok cerkvenih orgel. "Le z veliko težavo smo se lahko odtrgali od čudovitega Admonta, ki je vsakega od nas v kratkem petdnevnem bivanju držal ujetega v cirka mrežah (kar pomeni čarobnost cerkve, C. R.)." Samostanu bo v jubilejnem letu in zagotovo tudi v prihodnje uspelo splesti takšne mreže.
