Garderoba Karl 3 1 v merilu

Heribert Friedl - Umetniška intervencija 2022

Portret priljubljene osebe na svetu in zunaj njega

Prostor za umetniško posredovanje je od leta 2003 vključen v Umetnostnozgodovinski muzej. Prostor resonančnih odnosov, dialoga: svetega s profanim, preteklosti s sedanjostjo. Preobrazbe in procesi. Leta 2022 je ta prostor zasnoval Heribert Friedl!

Friedl
Friedl 2

Doslej povabljeni umetniki so nas vedno znova presenetili s svojimi neverjetno večplastnimi in kompleksnimi umetniškimi rešitvami, ki se nanašajo na opatijo Admont kot prostor duhovnosti, kot kraj tako različnih zbirk, na knjižnico, arhive in skoraj 950 let star kulturni spomin.

To sobo je leta 2022 zasnoval Heribert Friedl. Postavitev je sestavljena iz lično predstavljenih oblačil v obliki arhiva, ki jih je nosila točno določena ljubljena oseba. Sprva vas bo morda razjezilo, da ste v okviru umetnostnozgodovinskega muzeja naleteli na nekaj tako banalnega. Kaj je to? Kratek pogled nazaj na Friedlov umetniški razvoj ponuja ključ za njegovo razumevanje.

Dišave in njihovi učinki so že dolgo v središču zanimanja Heriberta Friedla. Velik del njegovega dela sestavljajo site-specific instalacije ali efemerne arhitekture, ki se ukvarjajo s konceptom "nevizualnih predmetov" (izraz, ki ga za svoje delo uporablja od leta 1996). V njih dišave delujejo kot nosilci vsebine. To pot je Friedl ubral tudi v prejšnjih letih v opatiji Admont. Leta 2007 je med večletno fazo obnove knjižnice opatije Admont z nevidno dišavo premazal belo podporno ploščo na odru. Vonj kadila se je sproščal z aktivnim drgnjenjem. Tako kot pri številnih svojih postavitvah se Heribert Friedl ni ukvarjal z vizualno specifikacijo.

Del dela so bile tudi dišeče kartice, povezane z baročno opatijsko knjižnico. Skupaj s kartico je bil vzet tudi delček izvirnika. Leta 2008 je Heribert Friedl v okviru razstave na temo "Knjižnica" v Muzeju sodobne umetnosti ustvaril knjižnico dišav, ki jo sestavlja 100 dišav - če želite, arhiv dišav. Leta 2012 je ustvaril delo za Admontovo posebno zbirko "Jenseits des Sehens - Kunst verbindet Blinde und Sehende": V tem primeru je bila to vidna spirala vonjav iz perforiranih bakrenih cevi, iz katere vonj uhaja s pomočjo meha in se širi po prostoru kot nevidna efemerna skulptura.

V umetnosti Heriberta Friedla, ki se osredotoča na čutilno zaznavanje, so vizualni momenti čim bolj izpuščeni. Pri pričujoči postavitvi torej ne gre za ploskovno zaznavanje oblačil samih. Gre za osebo, ki ga je nekoč nosila. Gre za ljubljeno osebo, ki je po smrti fizično ni več med nami. Gre za to, kaj je od te osebe ostalo. Gre za odsotnost, za spomine - med drugim jih sprožijo dišave -, ki so se vpisali v ta oblačila. Gre za to, kar individualno "začutimo" v predmete, v umetniška dela - vsako drugače, odvisno od posameznika. Gre za nevidne mikrodelce, ki so prešli vanje. Za človeško oko so nevidni, za forenzične znanstvenike pa so kozmos par excellence. Gre za ljubezen, žalovanje, odpuščanje, "vanitas" in "memento mori". Končno pa gre za tolažbo, upanje in dejstvo, da ni nič samo zato, ker tega ne vidiš. In o tem, da tisto, kar je vidno, pogosto zastira tisto, kar je resnično pomembno, kar je dejansko vredno zaznati.

Tudi Heribert Friedl govori o vonju časa, ki je v teh stvareh našel svoj izraz. V dialogu s korejsko-nemškim filozofom, kulturologom in pisateljem Byung-Chul Hanom pravi: "Zgodovina, ki jo stvari pridobijo z dolgoletno uporabo, jih oživlja, da postanejo 'stvari srca'. Ne gre le za neposreden vizualni vtis, ki morda odraža določen čas, temveč tudi za nevidne stvari, ki jih lahko občutimo in ki ustvarjajo 'kozmos srca'. Sklicevanje na muzej je bolj strukturno. Muzej kot arhiv, kot "rešitelj pred izginotjem". Seveda se lahko sklicujemo tudi na paramente.

Heribert Friedl* 1969, Feldbach / Štajerska, živi in dela na Dunaju