Novi mediji 3 kopije
Novi mediji 3
Novi mediji 1 2 v obsegu
Novi mediji 2 1 v obsegu

Posebna razstava v sobi za rokopise

Moč in "novi mediji" na pragu zgodnjega novega veka

Cesar Maksimilijan I. je ves čas svojega vladanja naročal pomembnim učenjakom in umetnikom, naj v besedi in sliki poročajo o njegovih dejanjih in donacijah. S tem so želeli ohraniti njegov spomin, njegov "Gedechtnus", za potomce in dati zgled prihodnjim knezom. Pri tem je uporabil nove tehnike in strategije, ki so se razvile na pragu zgodnjega novega veka.

Novi mediji 2 1 v obsegu
Novi mediji 1 2 v obsegu
Novi mediji 3
Novi mediji 3 kopije

V poznem srednjem veku se je proizvodnja rokopisov komercializirala; delavnice, kot so bile delavnice Ulricha Schreierja v Salzburgu in na Dunaju, so dopolnjevale samostanske pisarne in tudi zasebnikom omogočale izdelavo rokopisov po njihovem okusu. Okoli leta 1450 je Johannes Gutenberg izumil črkopisni tisk, ki je napovedal obdobje medijskih sprememb in ustvaril podlago za množično proizvodnjo besedil. Prve tiskane knjige so bile oblikovane po vzoru srednjeveških rokopisov. Maksimilijan je izkoristil nove medije in dal izdelati biografska dela, ki so v pripovedni obliki hvalila njegove dosežke. Maksimilijan je zgodovinska dejstva spretno povezal v izmišljeno podobo: Kot vitez Theuerdank se na poti do svoje neveste Ehrenreich, ki predstavlja njegovo prvo ženo Marijo Burgundsko (1457-1482), podaja v neštete pustolovščine, kot Weißkunig pa skrbi za svoj "Gedechtnus".

Freydal je turnirska knjiga, ki na alegoričen način pripoveduje življenjsko zgodbo mladega cesarja Maksimilijana I. Iz rokopisnih zapiskov je razvidno, da je Maksimilijan sam večkrat posegel v delo in ga popravil. Ni skrbel le za podvajanje, temveč tudi za popolnost: za Theuerdank, katerega prva izdaja je izšla leta 1517, je zasnoval lastno pisavo z več različicami posameznih črk in številnimi okrasnimi elementi. Delo vsebuje tudi številne lesoreze, ki so jih izdelali ugledni umetniki tistega časa. Ker je bila sposobnost branja prej izjema kot pravilo, je Maksimilijan I. svoja sporočila širil tudi na druge načine: Odloke so na primer brali v javnosti, podobe pa so ljudem prinašali s kovanci. Za časa svojega življenja se je Maksimilijan več kot ukvarjal s svojo smrtjo in posmrtno slavo: O tem priča večletno načrtovanje njegovega pogreba in naročilo, da se po njegovi smrti naslika njegov portret. Ohranjeni so tudi letaki z motetami, tj. pesmimi, s katerimi so takoj po Maksimilijanovi smrti leta 1519 širili novico o njegovi smrti.

Ko človek umre, od njega ne ostane nič drugega kot njegova dela [...] Kdor se ga ne spominja za življenja, se ga po smrti ne spominja in bo pozabljen skupaj z zvonovi.

Iz knjige "Weißkunig"