Pravilo svetega Benedikta - srce, roka in možgani samostana

Cerkev v opatiji Admont © Stefan Leitner

Pravilo svetega Benedikta

Srce, roke in možgani samostana

Ko je bila leta 1074 ustanovljena benediktinska opatija Admont, so menihi in nune že več kot 500 let živeli v skladu s Pravili svetega Benedikta po vsem takrat znanem svetu.

Benedikt se je rodil okoli leta 480 v današnji Italiji kot sin bogatega zemljiškega posestnika. Poslali so ga študirat v Rim, vendar je študij kmalu opustil in zaživel kot puščavnik v gorah Enfide. Kmalu je pritegnil pozornost ljudi v okolici, tako da ga je samostanska skupnost v Vicovaro izvolila za svojega opata. Vendar je bila napetost v tej skupnosti tako velika, da je Benedikt ponovno zapustil samostan, potem ko so ga poskušali ubiti.

Sveti Benedikt se je umaknil v Subiaco in tam po izročilu ustanovil 12 majhnih samostanov. Samostan Santa Scolastica, ki je posvečen njegovi sestri dvojčici, tam obstaja še danes. Zaradi sporov z lokalnimi duhovniki in škofom je bila potrebna še ena poteza. Leta 529 se je Benedikt preselil v 80 kilometrov oddaljeni Monte Cassino in tam ustanovil še en samostan, ki danes velja za matični samostan benediktincev.
Hišna pravila, ki jih je napisal za Monte Cassino, so se hitro razširila in danes po njih živi približno 40.000 menihov in nun po vsem svetu. Namen Regula Benedicti je živeti po Jezusovem sporočilu.
Benediktovo pravilo je v prvotnem smislu navodilo za življenje po evangeliju. V izročilu je povzeto s tremi latinskimi besedami "ora et labora et lege" - "moli, delaj in beri". Ta benediktinska triada je značilna za samostansko življenje. Na prvem mestu je molitev, ki ji po Benediktovem prepričanju ni nič boljšega od molitve. Menihi v Admontu se večkrat na dan zberejo v t. i. kapelici z zborom in skupaj molijo liturgijo ur. Ta kapela je nekako osrednji del naše hiše. Molitev določa ritem dneva in benediktinskega življenja. V molitvi povezujemo svoje srce z Božjim srcem. Poslušamo s srcem, kot od nas zahteva sveti Benedikt. Brez redne molitve samostan ne bi bil samostan. Po molitvi naj se menihi lotijo dela, ki jim je dodeljeno.

To območje se je od časov svetega Benedikta precej spremenilo. V preteklosti so se ukvarjali predvsem s kmetijstvom, danes pa imajo menihi še veliko drugih nalog. Menihi naj bi živeli od dela svojih rok, zato ta jubilejna izdaja poskuša prikazati različne naloge admontskih menihov v preteklosti in danes. Poleg molitve in dela je bistveni del življenja benediktinskega meniha tudi duhovno branje. Menih mora vsak dan porabiti določen čas za branje Svetega pisma in drugih duhovnih besedil. To vsakodnevno ukvarjanje naj bi služilo kot hrana za možgane in tako menihu pomagalo razviti še globlji odnos s Kristusom.
Poleg te velike trojice sveti Benedikt ureja še številne manjše in pogosto na videz neopazne zadeve, ki pa imajo globlji smisel v širši strukturi samostana. Svetemu Benediktu je pomembno, da lahko njegovi menihi uspešno živijo. Nihče ne sme biti preobremenjen, nihče ne sme biti prikrajšan. Samostan mora biti kraj miru in medsebojne dobre volje. Benedikt svoje pravilo konča z besedami "Ut in omnibus glorificetur Deus" - "Da bi bil Bog v vsem poveličan". Ta stavek tako stoji v ozadju vseh njegovih navodil. Vse je treba delati v Božjo slavo.