950 let benediktinske opatije Admont
Predgovor opata Gerharda Hafnerja ob 950-letnici samostana Admont, 1074–2024
Ponosen sem v svoji skromnosti. Ta nasprotujoča se besedna kombinacija je popolnoma ustrezna, saj kaže: to je bilo in je mogoče le z Božjo pomočjo. Torej: ponosen sem v svoji skromnosti, da na začetku zgodovine naše hiše stoji ženska – Hemma iz Gurka. Brez nje nas sploh ne bi bilo. V svetovni zgodovini, ki jo obvladujejo moški, je Bog za naš samostan Admont določil ustanoviteljico, sveto Hemmo iz Gurka. Imela je veliko bogastvo, predvsem v obliki posesti – tudi v Zgornji Štajerski. Od tega je velik del podarila Cerkvi, da bi se ustanovil samostan. Kot vemo, ustanovitve Admonta na zemlji ni več doživela. V nebesih pa je zagotovo občutila zadovoljstvo, če to izrazimo zelo zemeljsko: leta 1074 je Salzburški nadškof Gebhard uresničili svojo voljo.
Hemmino življenje je bilo na eni strani vsekakor privilegirano, saj je pripadala plemiški družini. Po drugi strani pa je morala premagati veliko trpljenja in preizkušenj. To je premagovala iz svoje globoke krščanske vere. Ni le vljudno, pridno in pobožno molila. Iz svojega globokega odnosa do Boga, skozi molitev in bogoslužje, je postala vzorna aktivistka za revne in prikrajšane svojega časa. Poleg tega je cerkvi dala na voljo veliko premoženja za ustanovitev samostana. Tako naj bi se krščanska vera v naši deželi poglobila in naj bi prišlo do kulturnega razcveta. Prav tako naj bi se omogočilo izobraževanje in razvila gospodarstvo, da bi menihi lahko živeli, od tega pa bi imelo korist tudi prebivalstvo kraja in regije.
Rdeča nit vse do danes
Skromno sem ponosen, da se ta rdeča nit ohranja vse do danes. Že od leta 1074 tu živi meniška skupnost z Pravilo o Sveti Benedikt iz Nursije. Imamo častno nalogo, da to krščansko poslanstvo nadaljujemo v današnjem času. Trikrat na dan – zjutraj, opoldne in zvečer – v skupinski molitvi slavimo Boga. To je najpomembnejša naloga meniha, ki sledi benediktinskemu duhu.
V župnijah, ki so nam bile zaupane, poglabljamo krščansko vero skupaj z ljudmi, ki so nam zaupani. Poleg tega spodbujamo kulturo in izobraževanje ter izredno odgovorno ravnamo z gospodarskimi sredstvi, ki so nam bila dana. V pravem pomenu besede je čudovito darilo, da Bog naši skupnosti vedno znova podarja nova duhovna poklicanja. Vsak pri tem prispeva svojo lastno življenjsko in versko zgodbo. Kljub vsem pesimističnim napovedim: Bog še danes kliče mlade v duhovno učenstvo. Zato želimo še naprej ponižno in ponosno prositi Boga za duhovno nasledstvo za našo hišo. Zlasti se zanašamo tudi na našega zavetnika, St Blasius.
Gospodarstvo ni sam cilj
Nazadnje sem skromno ponosen, da smo priča cvetočemu gospodarstvu. Pri tem se zavedamo: iz nič ne nastane nič. Potrebno je veliko pameti in truda, da lahko v današnjem času uživamo v uspešnem gospodarstvu. Hvala nekdanjim gospodarskim direktorjem in sedanjemu Direktor za gospodarstvo in družini Stift za vzorno predanost naši ustanovi.
Gospodarstvo pri nas ni sam cilj, gospodarski kapitalizem pa ni naša notranja usmeritev. Saj moramo izpolniti velike in stroškovno zahtevne krščanske naloge. Mednje sodi med drugim subvencioniranje katoliške zasebna šola in ohranjanje kulturnega življenja v samostanu. Poleg tega sodi mednje 26 Župnije za samostan Admont, kar pomeni, da je treba vzdrževati 26 župnijskih cerkva in 26 župnijskih hiš. K temu se dodajajo še številni cerkveni socialni projekti ter velika finančna podpora avstrijskim misijam. Nazadnje pa vsak mesec izplačujemo plače približno 500 osebam, ki so zaposlene v samostanu Admont.
V današnjem sekulariziranem času je za mnoge presenetljivo, da cerkvena ustanova posluje gospodarsko uspešno. Zame kot opata pa je presenetljivo, da moram ugotoviti: tudi nekateri cerkveni krogi se ne morejo sprijazniti s tem, da je mogoče biti gospodarsko uspešen. Morda tudi zato – to je le moja domneva –, ker s premoženjem, ki jim je bilo zaupano, niso storili tistega, kar bi že zdavnaj morali storiti. Talente, ki so nam zaupani, ne smemo zakopati, ampak jih moramo uporabiti (kot piše v Svetem pismu).
Že od leta 1074, z vzponi in padci, pojemo hvalnice Bogu, živimo po krščanskih načelih in delujemo gospodarsko trajnostno. Nedvomno moramo predvsem na duhovnem področju še bolj okrepiti svoja prizadevanja. Zato ni razloga za samozadovoljstvo, je pa vsekakor razlog za hvaležnost. Jaz sem – mi smo – ponižno ponosni na Boga.
Opat Gerhard Hafner in redovniška skupnost samostana Admont vam želita veliko moči in Božjega blagoslova!