

950 let benediktinske opatije Admont
Opatija Admont
1074 – 2024
Ponižno sem ponosna (ta kontrastni par besed je ravno pravšnji, saj nakazuje, da je bilo in je to mogoče le z Božjo pomočjo), z drugimi besedami: ponižno sem ponosna, da je na začetku zgodovine naše hiše ženska, Hemma iz Gurkabrez katerih ne bi obstajali. V zgodovini sveta, v kateri prevladujejo moški, je Bog na čelo naše opatije Admont postavil žensko ustanoviteljico, sveto Hemmo iz Gurka. Iz svojega velikega bogastva, predvsem premoženja - tudi na Zgornjem Štajerskem -, je velik del podarila cerkvi, da bi lahko ustanovili samostan. Kot vemo, ni dočakala ustanovitve Admonta tukaj na zemlji, vendar je zagotovo čutila zadovoljstvo v nebesih, če se izrazimo zelo zemeljsko, da je leta 1074 Salzburški nadškof Gebhard je uresničila svojo voljo.
Hemmino življenje je bilo po eni strani zagotovo aristokratsko privilegirano, vendar se je morala spoprijeti z veliko trpljenja in križev, ki jih je obvladala zaradi svoje globoke krščanske vere. Ni le ubogljivo in pobožno molila. Iz svojega globokega odnosa z Bogom je z molitvijo in bogoslužjem postala zgledna aktivistka za revne in prikrajšane tistega časa ter je velik del svojega premoženja podarila cerkvi za ustanovitev samostana, da bi se v naši deželi poglobila krščanska vera, omogočila kultivacija, izobraževanje in gospodarstvo, da bi menihi lahko živeli, koristi pa bi imeli tudi ljudje v vasi in regiji.
Skromno sem ponosen, da se je ta skupna nit ohranila vse do danes. Od leta 1074 je tu živela skupnost menihov, ki so se pod vodstvom Sveti Benedikt iz Nursije in naša častna naloga je, da to krščansko poslanstvo nadaljujemo tudi danes. Trikrat na dan - zjutraj, opoldne in zvečer - pojemo hvalnice Bogu v zborovski molitvi, kar je najpomembnejša naloga meniha, ki se podreja benediktinskemu duhu. V župnijah, ki so nam zaupane, z ljudmi, ki so nam zaupani, poglabljamo krščansko vero, spodbujamo kulturo in izobraževanje ter z največjo odgovornostjo ravnamo z gospodarstvom, ki nam je dano. Velik dar v pravem pomenu besede je, da Bog naši skupnosti nenehno daje nove duhovne poklice in da vsak prinaša svojo življenjsko zgodbo in zgodbo vere. Kljub vsem prerokbam o pogubi: Bog še danes kliče mlade v duhovno učenstvoŠe naprej želimo ponižno in ponosno prositi Boga za duhovno potomstvo za našo hišo. Posebno zaupanje polagamo tudi v našega zavetnika, sv. St Blasius.
Nazadnje sem skromno ponosen, da imamo uspešno gospodarstvo, saj se zavedam, da nič ne pride iz nič: Za uspešno gospodarstvo v današnjem času je treba vložiti veliko možganov in dela. Zahvaljujem se nekdanjim gospodarskim direktorjem in sedanjemu gospodarskemu direktorju ter družini Stifter za njihovo zgledno predanost naši organizaciji. Za nas poslovanje ni samo sebi namen, ekonomski kapitalizem ni notranja usmeritev - izpolnjevati moramo velike krščanske naloge, ki zahtevajo velike stroške (med drugim subvencioniranje zasebne katoliške šole, vzdrževanje kulturnega življenja v opatiji, 26 župnij, ki pripadajo opatiji Admont, tj. vzdrževanje 26 župnijskih cerkva in 26 župnišč, številni cerkveni socialni projekti, velika finančna podpora avstrijskemu misijonu in končno mesečne plače približno 500 ljudi, zaposlenih v opatiji Admont).
V današnjem sekulariziranem svetu se mnogim zdi presenetljivo, da je cerkveno podjetje lahko gospodarsko uspešno. Zame kot opata pa je presenetljivo, da se tudi nekateri cerkveni krogi ne morejo sprijazniti z dejstvom, da je mogoče biti gospodarsko uspešen, morda tudi zato, ker - domnevam - niso storili tistega, kar bi že zdavnaj morali storiti s premoženjem, ki jim je bilo zaupano. Talentov, ki so vam bili zaupani, ne smete zakopati, ampak jih morate izkoristiti (beremo v Svetem pismu).
Od leta 1074, z vzponi in padci, se pojejo Božje hvalnice, živi se krščansko življenje, opravlja se gospodarsko vzdržno delo - nedvomno je treba vse okrepiti, zlasti na duhovnem področju; ni razloga za samozadovoljstvo, ampak je razlog za hvaležnost. Sem - smo - ponižno ponosni na Boga.
Opat in samostan opatije Admont mu želita veliko moči in Božjega blagoslova!