NAJTI DOBRO SKUPNO POT
Oče Egon Homann je duhovnik in pastor že trideset let. Sam sebe vidi kot posrednika, saj "pastoralna skrb pomeni biti z ljudmi v vsaki življenjski situaciji in jim nuditi pomoč, ki prihaja od Boga," pravi benediktinski menih.
Ora et labora et lege. To je pravilo svetega Benedikta, ki se je poleg molitve in študija Svetega pisma posvečal tudi delu. Iz tega izhajajoče naloge se nahajajo na številnih področjih: Izobraževanje, socialne zadeve, kultura in uprava so le štirje primeri področij, ki se jim posvečajo benediktinski menihi v Admontu. Oče Egon Homann je našel svoj poklic v pastorali. Od leta 2002 je poleg petih župnij odgovoren tudi za "Haus der Begegnung" in "Münzgrabenheim" v Gradcu. Tam deluje kot kaplan za študente. V tem intervjuju pater Egon govori o spreminjajoči se naravi pastorale, družbenem angažmaju in duhovnem vodenju.
Benediktinski samostan Admont bo leta 2024 praznoval 950-letnico. Obdobje, v katerem se je lahko dodatno razvil ne le samostan, temveč tudi pastorala?
Pastoralna oskrba je področje, ki se je v tem času zelo razširilo. V prvih letih in še dolgo po tem menihi niso zapuščali samostana.
Pastoralna oskrba je zato lahko potekala le znotraj samostanskih zidov. Danes skrbimo za 26 župnij, Hišo srečanja in Münzgrabenheim v Gradcu ter smo tako blizu ljudem.
Pastoralna oskrba ne poteka več le za samostanskimi zidovi. Ali se spreminja vsebina in lokalna prilagodljivost?
Pastoralna oskrba je postala bolj človeška. Tako kot spoved. V preteklosti je bilo razumevanje greha res drugačno in spoved je bila običajno dolg seznam vsega, kar ni delovalo. Danes se svetovalci pogovarjajo o življenju. Preučujemo ga z različnih vidikov in poudarjamo tudi tisto, kar nam gre dobro od rok. Na ta način skušamo skupaj najti dobro pot.
Odgovorni ste za dva študentska objekta. Kaj vključuje ta naloga?
Benediktinska opatija Admont vodi Hišo srečanja v Gradcu, kjer lahko mladi doživijo benediktinsko duhovnost. Na kraju samem obhajam bogoslužje ter nudim svetovanje in spovedovanje. Dobri pogovori nastajajo tudi med predavanji in skupnimi izleti. To duhovno podporo nudim tudi v Münzgrabenheimu.
Ste tudi župnik petih župnij. Kako poteka pastoralna oskrba, ki jo zagotavljate ljudem v župniji?
Pastoralna oskrba v župnijah se spreminja. V preteklosti so se ljudje zanašali le na župnika, redovnice in pastoralne pomočnike. Danes je za delovanje pastoralne oskrbe ključnega pomena vsak član župnijske skupnosti. Ko sodeluje veliko predanih ljudi, to odpira tudi povsem nove pristope k reševanju težav. Župnijska karitas je najboljši primer tega. Prostovoljci pomagajo ljudem v svoji neposredni okolici in lahko s svojim prostovoljnim delom naredijo res veliko spremembo.
Vaša družbena zavezanost presega tudi vaše poklicne dejavnosti. Kako pomagate prostovoljno?
Sem član Konjeniškega reda Božjega groba v Jeruzalemu. Podpiramo svoje člane v njihovi veri in pomagamo kristjanom v Sveti deželi pri iskanju sredstev za preživljanje. Poleg zbiranja donacij skušamo organizirati različne dejavnosti, da bi kristjanom zagotovili varen zaslužek. Navsezadnje menim, da obstaja nešteto priložnosti za delanje dobrega, če smo pripravljeni pogledati dlje od lastnega nosu in prepoznati potrebe drugih.
Ali duhovniki včasih potrebujejo svetovanje?
Da, seveda. Pastoralna skrb za duhovnike je v današnjem svetu izjemno pomembna. Zunaj samostana sem srečal veliko duhovnikov, ki so osamljeni in so se odpovedali svoji službi. Sam sem duhovnik že več kot trideset let, vendar nikoli nisem bil osamljen. Kot benediktinec si del skupnosti, ki se medsebojno podpira in je vedno na voljo, ko potrebuješ nekoga, s katerim se lahko pogovoriš. Vedno več je nalog, ki jih je mogoče opraviti le zunaj samostana. Zato je lepo vedeti, da obstaja kraj, kamor se lahko vedno vrnemo. Kraj, ki je naš dom.
