Jubilejno leto je podaljšano

Jubilejno leto se podaljša... Muzejska sezona 2025

Opatija Admont z muzejsko sezono 2025, ki združuje preteklost in sedanjost, vstopa v novo fazo. Po jubilejnem letu 2024, ki je potekalo pod geslom "950 let živega samostana", se bo zagon ohranil: Obstoječe razstave bodo razširjene, odprte bodo nove perspektive, izobraževalni programi pa se bodo še naprej razvijali.

Poseben dogodek preteklega leta je bil odhod Michaela Braunsteinerja, ki je kot dolgoletni umetniški vodja pomembno prispeval k ustanovitvi muzeja. Njegova prizadevanja za povezovanje zgodovinske umetnosti s sodobnimi stališči ostajajo osrednjega pomena tudi po spremembi vodstva. Muzej se še naprej vidi kot živahen prostor dialoga - središče umetnosti, kulture in duhovnosti.

Posebna pozornost je namenjena samostanu, ki je v Admontu obstajal do 16. stoletja, ter pomembnim osebnostim, kot sta oče Gabriel Strobl in oče Jakob Wichner. Vrhunec predstavlja menjava nekaterih eksponatov s področja rokopisov in arhivov, ki impresivno poudarjajo globino samostanske knjižnice in arhivske zbirke. Leta 2025 bo na ogled znameniti Kodeks 511, mojstrovina romanske knjižne umetnosti v Avstriji, in Kodeks 58, prvi zvezek zbirke pridig iz 12. stoletja, v katerem je upodobljena nuna. 

Ta razstava prikazuje, da je opatija Admont več kot le zgodovinsko mesto. Skozi stoletja je z znanstvenimi, umetniškimi in duhovnimi spodbudami oblikovala regijo - dediščino, ki je še danes živa in jo je mogoče doživeti ne le vizualno, temveč tudi akustično s številnimi eksponati in digitalnimi postajami. 

Ta tesna povezava med zgodovinsko in sodobno umetnostjo se kaže tudi v tem, da so dela MADE-FOR-ADMONT in druga dela iz zbirke sodobne umetnosti posebej umeščena v odnosu do naravoslovne zbirke.

JENSEITS DES SEHENS - Kunst verbindet Blinde und Sehende" je posebna zbirka, ki je edinstvena na svetu. Od leta 2002 nastajajo dela, ki jih ne zaznavamo le vizualno, temveč jih lahko doživljamo tudi z dotikom, sluhom in čutenjem.

Poseben del razstave je posvečen štajerskima umetnikoma Hannesu Schwarzu (1926-2014) in Gustavu Zanklu (*1929). Njuna dela predstavljajo dva povsem različna umetniška pristopa v drugi polovici 20. stoletja. Oba umetnika (in pedagoga) združuje etika umetnosti, ki si prizadeva za ukvarjanje z družbenimi vprašanji. Spodbujanje dialoga prek umetnosti in spodbujanje kritičnega razmišljanja je za oba pomembna štajerska umetnika po njunih strašnih izkušnjah v času nacizma osrednjega pomena.