Vihar osvoji župnišče
Odkar je župnik Egon Homann postal župnik v župnijski skupnosti Liesingtal, Mautern nima enega, ampak dva nova prebivalca.
Oče Egon se po prstih sprehodi mimo Finnove košare. Kljub temu da si zelo prizadeva, da bi spalnico zapustil brez zvoka, se črni labradorec zbudi. Na hitro pogleda svojega gospodarja in ker ne vidi nič nenavadnega, spusti svojo še vedno težko glavo nazaj na sprednje tačke. Ve, da bo lahko, ko bo oče Egon ob petih odšel k jutranjim molitvam, dremal še celo uro. Duhovnik uživa v miru in tišini še mladega dne, saj je Finn, ko se dobro naspi, lahko pravi viharnik. Zlasti njegovi pozdravi so izredno burni. "Vedno ga moram malo upočasniti," pravi oče Egon v smehu.
Vendar se zdi, da župnijske skupnosti Mautern razposajenost štirinožnega prijatelja ne moti. Prav nasprotno. "Ko grem s Finnom na sprehod, me ljudje najprej vprašajo, kako se pes počuti. Šele potem vprašajo, kako se imam jaz," z nasmehom pove oče Egon. Vsi, ki dvojice ne srečajo na vsakodnevnem sprehodu, lahko o Finnovem življenju samostanskega psa spremljajo dogajanje na Facebooku. Ob pregledu njegovega spletnega profila izstopajo fotografije številnih daril, ki jih štirinožni prijatelj redno prejema. Mala in velika darila segajo od palčk za prigrizek do klobasic in slanine. Nič čudnega, da Finn postopoma postaja zvezdnik. Rad je v središču pozornosti in ima majhen, izbrani klub oboževalcev ne le v Mauternu, ampak tudi v Gradcu.
Štirinožni prijatelj s šarmom
Poleg vloge župnika je oče Egon tudi svetovalec. Admontski benediktinski samostan je pred leti v glavnem mestu province ustanovil dve podružnici za oskrbo študentov. Ena od njih je "Hiša srečanja". Duet je na kraju samem prisoten večkrat na teden. Kljub temu Finnu ni treba zamuditi sprehodov. Hilmteich je ena od njegovih najljubših destinacij. Štirinožni prijatelj pa uživa tudi pri delu v Gradcu. Finn si je za svoje najljubše mesto v skupnem prostoru objekta izbral oblazinjen fotelj v turkizni barvi. Verjetno zato, ker ima od tam najboljši pogled na steklena vhodna vrata in dogajanje na ulici. Nič ne uide njegovi pozornosti. Z budnimi očmi opazi vsak premik na pločniku, ki poteka ob hiši. Če v hišo Haus der Begegnung vstopi znan obraz, ga takoj opazi. Zaradi te družabnosti je dobil celo svoje področje odgovornosti: Pozdravljanje. Ko to opravi v svoje zadovoljstvo, skoči nazaj na svoj oblazinjeni prestol. "Med pogovori se ne vmešava. Od časa do časa le vstane, da ga pobožamo," pravi oče Egon. Vendar je Finn pri tem zelo izbirčen. V dveh letih življenja se je naučil razlagati geste ljudi. "Če nekdo z velikim psom ravna spoštljivo, se takoj umakne. Finn začuti, kdaj je fizični stik zaželen in kdaj ne. Glede na to dobi svoj objem ali pa ga ne dobi," pravi njegov lastnik. Ni veliko ljudi, ki bi se lahko uprli njegovemu šarmu. Labradorec ima večino ljudi v žepu že ob prvem srečanju. Njegova miroljubna narava je glavni razlog za njegovo priljubljenost. Glasno lajanje mu ni preveč mar. Da bi pritegnil pozornost nase, ima raje umirjen videz. "Tudi ko je od veselja čisto iz sebe, ne laja, ampak skače in se sprehaja naokoli. Zavzame celo sobo," v smehu pove oče Egon in pojasni, česa se Finn najbolj veseli. Priboljšek? Nova igrača? "Ne, najbolj srečen je, ko pridem domov. In to je res lep občutek."
