Torek, 1. marec 2016
Programski naslov predstavlja temo, ki omogoča najrazličnejše razlage. V uprizorjenih slikah oživijo primerki živali, od katerih so nekateri stari več kot sto let. Fotografi na različne akterje gledajo z naklonjenostjo, humorjem in subtilnostjo. V kombinaciji z izbranimi predmeti iz Muzeja kulturne zgodovine je bilo mogoče ustvariti številne zapletene aranžmaje, ki jih vsekakor lahko razumemo kot poklon lovskim in kuhinjskim tihožitjem iz obdobja renesanse in baroka. Melanholičen pogled na rast in propadanje, na večni cikel "jesti in biti pojeden" se izkaže za čudovito iluzijo. Dejansko je večina živali mrtva že sto let, vendar so prav zato dosegle muzejsko nesmrtnost - umetelno pripravljene s steklenimi očmi, žičnatimi okostji in žagovino.
V skladu s temo so ženske iz samostanske kuhinje prosili, naj jih fotografirajo. V zelo vsakdanjem smislu so dobre duše, ki delajo večinoma na skrivaj, dajejo strukturiranost dneva in hkrati poskrbijo za kulinarično raznolikost. Tudi oba umetnika sta večkrat uživala v njihovih kulinaričnih spretnostih. Dejstvo, da sta zdaj lahko ovekovečila kuhinjsko ekipo v dobrem razpoloženju, jima je bilo v posebno zadovoljstvo.
