Vihar osvoji župnišče
Odkar je pater Egon Homann postal župnik v župnijski skupnosti Liesingtal, je Mautern ne enega, ampak kar dva nova prebivalca. Drugi je samostanski pes Finn, črni labrador.
Oče Egon se po prstih sprehodi mimo Finnove košare. Kljub temu da si zelo prizadeva, da bi spalnico zapustil brez zvoka, se črni labradorec zbudi. Na hitro pogleda svojega gospodarja in ker ne vidi nič nenavadnega, spusti svojo še vedno težko glavo nazaj na sprednje tačke. Ve, da bo lahko, ko bo oče Egon ob petih odšel k jutranjim molitvam, dremal še celo uro. Duhovnik uživa v miru in tišini še mladega dne, saj je Finn, ko se dobro naspi, lahko pravi viharnik. Zlasti njegovi pozdravi so izredno burni. "Vedno ga moram malo upočasniti," pravi oče Egon v smehu.
Vendar pa navdušenje tega štirinožca očitno ne moti župnijske skupnosti v Mauternu. Ravno nasprotno. „Ko grem s Finnom na sprehod, me ljudje najprej vprašajo, kako je psu. Šele potem vprašajo, kako se počutim jaz,“ z nasmeškom pripoveduje pater Egon. Vsi tisti, ki tega dvojca ne srečajo na vsakodnevnem sprehodu, lahko na Facebooku spremljajo življenje samostanskega psa Finna. Pri pregledovanju njegovega spletnega profila najbolj izstopajo fotografije številnih daril, ki jih štirinožec redno prejema. Majhna in velika darila segajo od prigrizkov prek frankfurtskih klobas do slanine. Ni čudno, da Finn postopoma razvija zvezdniške manire. Rad je v središču pozornosti in ima majhen, izbran klub oboževalcev ne le v Mauternu, ampak tudi v Gradcu.
Štirinožni prijatelj s šarmom
Poleg svoje vloge župnika je pater Egon tudi duhovni voditelj. Za skrb za študente je benediktinski samostan v Admontu že pred leti ustanovil dve podružnici v glavnem mestu dežele. Ena od njih je „Hiša srečanja“. Dvojica je na kraju večkrat na teden. Kljub temu se Finn ne mora odreči svojim sprehodom. Hilmteich je ena od njegovih najljubših destinacij. Tudi delo v Gradcu pa štirinožcu prinaša veselje. V skupnem prostoru ustanove si je Finn za najljubši kotiček izbral turkizno oblazinjen fotelj. Verjetno zato, ker ima od tam najboljši pogled na steklena vhodna vrata in dogajanje na ulici. Njegovi pozornosti ne uide nič. Z budnim pogledom spremlja vsak gib na pločniku, ki poteka ob hiši.
Ko v Hišo srečanj vstopi znan obraz, je takoj na mestu. Ta družabnost mu je prinesla celo lastno področje nalog: pozdravljanje. Ko to opravi po lastni meri, spet skoči na svoj oblazinjen prestol. „Med pogovori ne moti. Le občasno vstane, da ga kdo poboža,“ pripoveduje pater Egon.
Samostanski pes Finn z izostrenim čutom
Pri tem pa je Finn izredno izbirčen. V svojih dveh letih življenja se je naučil razlagati gestikulacijo ljudi. „Če se nekdo z velikim psom obnaša spoštljivo, takoj ohrani razdaljo. Finn čuti, kdaj je telesni stik zaželen in kdaj ne. Glede na to si priskrbi božanje ali pa se raje vzdrži,“ pravi njegov lastnik.
Ni veliko tistih, ki se lahko uprejo čarom samostanskega psa Finna. Ta labrador si je večino ljudi pridobil že ob prvem srečanju. Simpatijo mu prinaša predvsem njegova mirna narava. Glasnega lajanja ne mara. Da bi pritegnil pozornost, raje uporabi hrepenljive poglede. „Tudi ko je iz sebe od veselja, ne laja, ampak skače in se divja naokrog. Takrat zavzame celoten prostor,“ pripoveduje pater Egon smeje in pojasni, kaj Finna najbolj veseli. Poslastica? Nova igrača? „Ne, najbolj se veseli, ko pridem domov. In to je res čudovit občutek.“
