Ali so bili vedno takšni?

Slika v tempuri - brat Simeon Grillenauer

SO BILI VEDNO TAKŠNI?

Osebnosti samostana Admont v sodobnem času

Oče prior Maximilian OSB
Arhivar v opatiji

950 let benediktinske opatije Admont. "950 let živega samostana", kot se rad izrazi sedanji opat Gerhard Hafner, in namenoma uporablja besedo "živ" namesto v samostanskem kontekstu pogostejše besedne zveze "živ samostan". Za avstrijsko samostansko pokrajino so značilni tako nekdanji samostani in njihove impozantne stavbe kot tudi žive skupnosti, ki skušajo v svojem izročilu in duhovnosti slediti Jezusovi poti.

"Živi samostan" - in tu se je treba izogniti vsakemu poskusu, da bi ga opredelili na podlagi enciklopedičnih člankov - me je spodbudil, da v jubilejnem letu našega samostana nežnemu bralcu ponudim naslednji članek. Zame živost priča o pozitivni dejavnosti, širini, zanimanju, genialnosti in izvirnosti, veselju do življenja in vere. Živahnost je več kot le biti živ. Ustvarjalnost Svetega Duha tu odzvanja prav tako kot humor, radovednost, znanje in razvijanje talentov. Samostan Admont (= skupnost menihov) živi te zgoraj omenjene izraze že 950 let. Morda prav to še vedno privlači moške v ta samostan: Živahnost in odprtost, povezana z njim.

V tem članku so nekateri admontski benediktinci postavljeni pred zaveso zgodovinskega prizorišča opatije. Ne gre za imena, ki bi bila znana že dolgo; z vsem spoštovanjem do p. Gabriela Strobla, opata Irimberta, opata Engelberta, opata Urbana, opata Matthäusa, opata Kolomana ali mojih predhodnikov kot opatijskih arhivarjev, p. Alberta von Mucharja, p. Jakoba Wichnerja in p. Adalberta Krauseja. Obstaja še veliko drugih benediktinskih menihov iz Admonta, ki so v svojem času in v svojem specifičnem okolju pustili pečat v tej hiši in ki so pustili manj izrazite sledi od zgoraj omenjenih. Vse so zaznamovali genialnost in izvirnost, veselje do življenja, znanje, radovednost in globoka zvestoba samostanu na štajerskem Ennsu.

Opatija Admont - menihi v romariju © Stefan Leitner

Opatija Admont - menihi v romariju © Stefan Leitner

Parament 2

Parament

Od ustanovitve samostana (1074) sta bili tradicionalni nalogi admontskih benediktincev pastorala in izobraževanje. Poleg tega so nekateri menihi razvijali tudi umetniške veščine. Brat Benno Haan je znan kot vezenec paramentov, njegova dela pa so zelo priznana. Nekaj let po njegovi smrti je leta 1724 v kolegiatni cerkvi v Admontu slovesne zaobljube naredil še en brat laik: brat Simeon Grillenauer.

Ta Bavčar, rojen leta 1694, je bil nadarjen za slikanje pergamenta in miniatur. Naslikal je številne slike svetnikov, uokvirjene z bogatimi in zapletenimi cvetličnimi ornamenti, pogosto s samostanskimi posestvi in gradovi v ozadju. Dela brata Simeona pričajo o globoki religioznosti ter ljubezni do podrobnosti in ustvarjanja. Dve deli laiškega brata kažeta tudi na to, da je imel umetnik dober smisel za humor. Dve sliki na pergamentu prikazujeta dolžnosti mladega redovnika.

Na eni od slik je mlad menih, ki leži v postelji ("In Lecto") pod modro karirasto tkanino. Poleg njega je nočna omarica s peščeno uro in črnilnikom, v ozadju pa je vidna knjižna polica. Okrasna poslikava, ki obdaja prizor in spominja na portal z girlandami in angeli, je značilna za fratra Simeona. V kartušah so latinski napisi, med drugim "Bodi pozoren na smrt in grob" ("De morte et sepulchro cogitare") v skladu z idejo vanitas, pa tudi praktično navodilo, da naj človek "ne ostaja v postelji preko potrebe" ("Ultra necessitatem in lecto non manere"). Druga upodobitev se nanaša na dolžnosti mladega redovnika (na sliki kleči) do opata ali predstojnika ("Officia subditi erga superiore"). Intronizirani opat, ki nosi pektoral, je oblečen v cuculum, spremlja pa ga angel, ki kaže opatove insignije (palico in mitro). Prizor je postavljen na ozadje apside, v kateri menih z metlo čisti pajčevino, drugi pa kleči na molitvenem stolčku. Šest kartuš nakazuje, kaj mora mladi menih storiti: V tem primeru mora menih misliti, da bo imel predstojnika rad kot očeta ("Superiorem amare ut patrem"), da bo poslušal njegov nauk ("Audire ut doctorem") ali potrpežljivo prenašal njegove napake ("Ipsius defectus patienter ferre"). Mimogrede, brat Simeon Grillenauer je tudi avtor na pergamentu naslikanega pogleda v notranjost kolegijske cerkve. Poleg zgodnje fotografije je to edina upodobitev opatijske cerkve v Admontu pred požarom in poznejšim rušenjem med letoma 1865 in 1868.1

 

1) Prim: Wichner, Jakob: Kloster Admont in Steiermark und seine Beziehungen zur Kunst, 133-134.

Eden od umetniško dejavnih menihov 20. stoletja je bil P. Erwin Ehweiner. Rodil se je leta 1908 v župniji Kalwang in že od študentskih let bolehal za pljučno boleznijo, zato je bil večkrat hospitaliziran in več mesecev preživel v pljučnih bolnišnicah. Skrb za zgodnjo smrt je bila tako velika, da je Erwin Ehweiner z rimskim odpustkom smel predčasno izreči preproste in slovesne zaobljube. Zaznamovan z boleznijo je leta 1935 v domači župniji obhajal svojo prvo mašo. Z gorečo molitvijo se je leta 1938 zdelo, da je ozdravel, in ta dogodek je posredoval v rokopisni obliki. Opat koadjutor Bonifaz Zölss ga je istega leta imenoval za župnika v kraju St Martin am Grimming. Takoj po koncu vojne in ponovnem odprtju samostanske gimnazije je bil pater Erwin naročen nazaj v samostan kot učitelj risanja in prefekt samostana. Leta 1958 mu je opat Koloman Holzinger naročil, naj bo "zvest varuh našega svetišča", in bil imenovan za župnika v Frauenbergu. P. Erwin je bil nadarjen risar: oblikoval je številna profesorska spričevala svojih sobratov ter pečate župnij Frauenberg, Admont in drugih, od katerih so nekateri v uporabi še danes. Oblikoval je tudi zavezniški grb opata Kolomana Holzingerja ter številne tiskane voščilnice in razglednice s podobami samostana, knjižnice, svete Heme in še marsičesa drugega. Erwin Ehweiner je umrl oktobra 1970 v 62. letu starosti, zaznamovan s pljučno boleznijo. 2

Številne benediktinske menihe iz Admonta je privlačila glasba, zlasti cerkvena. Številni menihi so delali kot organisti, zborovodje in skladatelji v kolegijski cerkvi in zunaj nje. Eden od predstavnikov teh glasbeno dejavnih menihov je bil pater Philipp Pusterhofer. Rodil se je leta 1748 v Leobnu, maturiral na gimnaziji v Admontu in se sčasoma pridružil benediktinski skupnosti, pri kateri je leta 1767 naredil zaobljube. Zaradi odlične glasbene nadarjenosti ga je opat Matthäus Offner, ki je ljubil umetnost in glasbo, imenoval za regenschorija samostana. V letih, ki so sledila, je ob različnih priložnostih izvajal večja glasbena dela in pomagal študentom pri dramskih glasbenih predstavah v takrat cvetočem študentskem gledališču. Po desetih letih umetniškega dela je bil imenovan za kaplana v Sankt Gallenu. V teh petih letih službovanja je prevzel tudi tamkajšnji cerkveni zbor, nato pa se je za tri leta vrnil v samostan kot nedeljski in praznični pridigar. Kot prvemu župniku so mu zaupali novoustanovljeno župnijo in župnijsko cerkev v Gamsu. Oče Philipp je to - sprva težavno - dejavnost opravljal več kot deset let in vedno ostal zvest svoji ljubljeni glasbi. Zaradi bolezni oči, ki jo je verjetno povzročilo vse skladanje, je bil premeščen v Frauenberg kot spovednik. Leta 1802 se je skoraj slep vrnil v opatijo Admont, kjer je dve leti pozneje umrl v starosti 56 let. V nekrologu je bil pohvaljen ne le kot izvrsten glasbenik, temveč tudi kot ljubljeni sobrat: "Vir optimus, animarum venator et confratrum suorum amor. Artis musicae peritissimus." Njegov glasbeni opus je obsežen in so ga izvajali zlasti v župnijskih cerkvah samostana v 19. stoletju: 164 gradualov, štiri ofertorije, Tantum ergo, dve večernici, devet himen, pet marijanskih antifon ter več maš in prazničnih kantat. Njegove skladbe so glasbeno preproste, a zelo prijetne, zato so bile priljubljene med zbori v podeželskih cerkvah. 3

 

2) Arhiv opatije Admont: AT-ABBA Aaa-143.

3) Prim. Wichner, Jakob: Zur Musikgeschichte Admonts, 47.

Slika v tempuri - brat Simeon Grillenauer

Slika v tempuri - brat Simeon Grillenauer

Zdi se, da so se admontski benediktinci rodili z zanimanjem za različne veje znanosti. Že od ustanovitve samostana so se v njem uveljavili številni člani, ki so se uveljavili kot filozofi, teologi in zgodovinarji, ki še danes zanimajo raziskovalni svet in katerih dela so imela trajen vpliv.

Doslej malo priznan znanstvenik je bil P. Anton Hatzi (1816-1897). Za svoj samostan je delal kot gimnazijski učitelj v Judenburgu in Gradcu ter bil v obeh krajih znan in spoštovan zaradi svoje pretirane strogosti. Kot član več botaničnih združenj je vse življenje gojil svoje strokovno znanje. O njegovi ljubezni do naravoslovja pričajo njegovi natančni zapiski "Botanični izleti". V središču njegovega življenja je bila tudi uprava velikega proštije Unterzeiring na Triebener Tauern. Zaradi te pomembne dejavnosti ustanove je lahko živel v lepem gradu proštije Zeiring, opravljal bogoslužje v grajski kapeli svete Agate in kot duhovnik pomagal tudi v bližnjih župnijskih cerkvah svetega Oswalda in Oberzeiringa. Tako kot za gimnazijskega učitelja je bila tudi za njegovo delo upravitelja posesti značilna izjemna natančnost. Njegov obsežni dnevnik "Acta dierum in Zeiring", ki ga je začel pisati leta 1875 in nadaljeval do leta 1891, je sestavljen iz več delov. Omogoča zanimiv vpogled v delovanje posestva ob koncu 19. stoletja. V njem oče Anton ne opisuje le svojih vsakodnevnih opravkov, temveč tudi odnose z uslužbenci, hlapci, služabniki in sosednjimi kmeti. O opravljenem delu in delu, ki ga je treba opraviti, je vodil natančne evidence. Očitno je strogi nedeljski počitek nekajkrat tudi prekršil, saj omenja pomembno bogoslužno srečanje v nedeljo, 28. februarja 1875: "Prebrana maša [...]. Dolga konferenca z Mairom glede dela v tem tednu: mlatenje, čiščenje žita, prevoz gnoja, nakup gnojnih sani, prevoz mlina, kovaško delo in vse mlatenje žita od januarja 1875. Vse te stvari so bile podrobno zapisane." Botanik P. Anton je v letih, ko je bil upravitelj proštije Zeiring, razvil veliko strokovno znanje o kmetijskih zadevah, kar dokazuje še en zapis v dnevniku z dne 12. maja 1876: "Na kmetijo Wehner pripeljejo tele, ki naj bi ga preskočil manjši bik, kar v prihodnje prepovedujem krošnjarju. Isti človek prosi za povelje za govedo, ki mu ga ni mogoče odobriti. Udeležil sem se setve detelje pod njivo, ki je bila komaj končana, ko je spet začelo deževati, tako da je bilo treba brazdanje detelje pod njivo odpovedati. Nadaljevanje gojenja krompirja na območju Stadlfelde." 4

 

4) Arhiv opatije Admont: AT-ABBA Aaa-39; AT-ABBA Aaa-24b.

Drugi naravoslovec, ki je trenutno zanimiv za univerzitetne raziskave, je bil P. Gotthard Wisiak (1783-1840). Kot učitelj na samostanski gimnaziji je v samostanski stavbi uredil "kabinet za fiziko", ki je žal leta 1865 podlegel samostanskemu požaru. Kot znanstvenik je bil oče Gotthard zelo predan meteorologiji. S svojimi vremenskimi poročili in meritvami se je uvrstil med pionirje na tem področju v Avstriji. Opremljen z najnujnejšimi instrumenti je 1576 dni med letoma 1814 in 1818 ob 8., 15. in 22. uri beležil zračni tlak, temperaturo, vlažnost ter opazovanja vetra in vremena. Poleg statističnih analiz so v opatijskem arhivu shranjena tudi obsežna mesečna poročila, ki jih zavzeti oče Gotthard ni nikoli objavil. Poleg zanimanja za meteorologijo se je ta menih intenzivno ukvarjal tudi z matematiko in kemijo. 5

Dnevniki, kot je dnevnik zgoraj omenjenega P. Anton Hatziso med najdragocenejšimi viri samostanskega arhiva. Žal se je v Admontu ohranilo le nekaj dnevnikov. P. Benedikt von Wellacher je kot župnik v Hallu vodil dnevnik, v katerem so zapisani "najznamenitejši dogodki v župniji Hall" od leta 1699 do 1718, "Ephemerides Hallenses". Oče Benedikt, ki je izhajal iz nižjega plemstva, se je rodil leta 1659 v Gradcu in je tako kot njegov brat Gregor vstopil v benediktinski samostan v Admontu, kjer je leta 1679 izpovedal zaobljube. Delal je kot vikar v Hallu in pozneje kot župnik v Johnsbachu, kjer je umrl leta 1733, star 74 let. Njegovi zapisi o baročnem župnijskem življenju v Hallu pričajo o njegovi veliki ljubezni do tamkajšnjih ljudi. Romanje v Hall je ravno doseglo svoj vrhunec: v cerkev Svetega križa se je vsako leto zgrinjalo na tisoče romarjev. P. Benedikt poroča o številnih prazničnih bogoslužjih z admontskimi opati in menihi, zlasti na praznik povišanja svetega križa. Zapisani so tudi odlomki iz njegovih pridig ter župnijski dogodki in praznovanja, ki jih je organizirala trgovska družina Schröckenfux, ki je bila vedno pokroviteljica cerkve v Hallu. 6

Če smo na začetku tega članka govorili o genialnosti in norosti, potem naslednji admontski menih verjetno sodi v drugo kategorijo: P. Wilhelm Curti de Francini

5) Arhiv opatije Admont: AT-ABBA Aaa-23a.

6) Wichner, Jakob: Samostan Admont in njegovi odnosi

o znanosti in poučevanju, 136.

Oče Wilhelm Curti de Francini OSB

Oče Wilhelm Curti de Francini OSB

Leta 1788 so v Admontu potekale opatijske volitve. To je bilo izredno v več pogledih: po eni strani je bil takrat na oblasti cesar Jožef II. in njegove samostanske reforme so pomenile, da so bile svobodne volitve opatov komajda ali pa sploh niso bile dovoljene. Po drugi strani pa so bile to prve opatske volitve v Admontu brez sodelovanja ali prisotnosti salzburškega nadškofa (Admont in velik del Zgornje Štajerske sta od leta 1786 pripadala novi škofiji Leoben). Nenazadnje so bile velike nevšečnosti tudi zaradi meniha, ki je imel volilno pravico in je tik pred volitvami izginil brez sledu. Johannes Nepomuk Josef Anton Curti de Francini, ki je izhajal iz stare beneške plemiške družine, se je rodil leta 1742 v Gradcu in leta 1761 v Admontu izpovedal zaobljube z redovniškim imenom Wilhelm. V duhovnika je bil posvečen pet let pozneje.7 Na seznamu konvencij, sestavljenem leta 1788, je opisana kot "neuporabna iz ordinariata". 8  in je bil celo suspendiran. Med volitvami opata se je pojavilo vprašanje, ali ima sploh volilno pravico. Oče Gotthard Kuglmayr, poznejši opat, je to omenil v pismu predstojniku Marije Ravne, admontskemu konventualu očetu Gebhardu Geistu: "Ime očeta Guilielma še ni bilo izpuščeno iz kataloga, ali ga je že suspendiral naš gospod škof, ki bo tudi za ta spis strogo odpravil suspenz, ker je oče Guilielm skrivaj pobegnil iz samostana." 9  Ta "pobeg" je trajal nekaj mesecev, potem pa se je oče Wilhelm vrnil v Admont. Malo pozneje ga najdemo kot kaplana v Frauenbergu, kjer je njegov portret še vedno shranjen v župnišču. Na podlagi slike ne smemo sklepati o osebi, vendar ta slika skriva pridih nenavadnosti.

Življenjepisi nekaterih admontskih benediktincev, predstavljeni v izvlečkih v tem članku, predstavljajo nešteto menihov, ki so živeli in delovali od ustanovitve samostana leta 1074 do današnjih dni. "Ali so bili vedno takšni?", na vprašalni naslov tega članka, lahko odgovorimo z: Da, vedno so bili takšni, menihi iz Admonta! Res je, da duh raziskovanja, učenosti, zanimanja, genialnosti in posebnosti ne velja le za samostan Admont, temveč tudi za vse druge verske skupnosti. Vendar sta odprtost in širina nalog opatije Admont vsekakor predstavljali plodna tla za razvoj talentov in interesov benediktincev.

 

7) Prim. knjigo poklicev opatije Admont (neobjavljeno).

8) Škofijski arhiv Gradec-Seckau, 54-a-3/1, Gradec, 2. junij 1788.

9) Arhiv salzburške nadškofije, 4/19/21 Admont, 4. oktober 1787.

Voščilnica sv. Hemme iz Gurka, ki jo je napisal oče Erwin Ehweiner OSB
Pečat župnije Frauenberg an der Enns očeta Erwina Ehweinerja OSB
Oče Anton Hatzi OSB
Parament 2